TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Knjigovodska listina je verodostojna le, če izkazuje poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Listina mora biti sestavljena tako, da na njeni podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez kakršnihkoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. Davčni organ v obravnavani zadevi sicer formalnih pomanjkljivosti predloženih listin ne ugotavlja, ugotavlja pa neskladnost poslovnih dogodkov po predloženih listinah z vsebino dejansko nastalih poslovnih dogodkov in s tem njihovo vsebinsko neverodostojnost. V takem položaju je breme dokazovanja resničnosti poslovnih dogodkov, ki izhajajo iz knjigovodskih listin, na strani davčnega zavezanca.

Izpodbijana odločba ne temelji na predpostavki, da je poslovanje z „offshore“ družbami nezakonito, transakcije z njimi pa navidezne. Dejstvo, da gre za poslovanje z družbo, registrirano v davčni oazi, je le ena od številnih okoliščin, ki jih v zvezi z obravnavanimi poslovnimi dogodki ugotavlja davčni organ. Ni dvoma, da zakon poslovanja z družbo, registrirano v davčni oazi, ne prepoveduje. Prepoveduje pa sklepanje navideznih pravnih poslov in pravnih poslov, katerih edini namen je davčni izogib. V tem pogledu pa je pri presoji obravnavanega poslovnega dogodka dejstvo, da gre za poslovanje z offshore družbo, gotovo upoštevno.

Dejstvo, da tožeča stranka in družba A. v inšpiciranem obdobju nista bili povezani v smislu določb ZDDPO-2, ni sporno. Njuna povezanost se v izpodbijani odločbi na tej podlagi tudi ne ugotavlja in odločitev ne temelji na določbah zakona o transfernih cenah. Ugotavlja pa se, in to utemeljeno, da gre za medsebojno povezanost, ki omogoča usklajeno delovanje gospodarskih družb in katerega cilj je tudi po presoji sodišča izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti tožeče stranke ter njeno prenašanje na offshore družbo s sklenitvijo (navideznih) pravnih poslov, ki jih v enakih ali primerljivih okoliščinah osebi brez ugotovljenih povezav ne bi sklenili. Sklenitev pogodbe o medsebojnem sodelovanju z družbo A. je tožeči stranki služila le kot podlaga za sklepanje posojilnih pogodb s fizičnimi osebami, v katerih kot posojilodajalec nastopa družba iz tujine in ne dejanski posojilodajalec - tožeča stranka, in s tem za prenos prihodkov iz naslova obresti na družbo v tujini. Ob takšni dejanski podlagi je odločitev pravilno utemeljena v določbah 74. člena ZDavP-2, po katerih navidezni pravni posli na obdavčenje ne vplivajo, če je z njimi prikrit drug pravni posel, pa je za obdavčenje merodajen ta pravni posel.

Skladno s 76. členom ZDDV-1 mora DDV plačati vsaka oseba, ki ga izkaže na računu, pa čeprav neupravičeno, ker gre za odtegnjeno obveznost, ki ne pomeni prihodka izdajatelja računa.