Nalaganje dokumenta...
Protokol priporočenega ravnanja v primeru izvršitve odločbe o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo
OBJAVLJENO V: Uradni list , stran 0 DATUM OBJAVE: 24.11.2020
Protokol priporočenega ravnanja v primeru izvršitve odločbe o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo
Medinstitucionalna delovna skupina Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Zbornice izvršiteljev Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport[1] je na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1829/2016 z dne 13. maja 2020 pripravila
PROTOKOL PRIPOROČENEGA RAVNANJA V PRIMERU IZVRŠITVE ODLOČBE O ODVZEMU OTROKA Z NEPOSREDNO IZROČITVIJO
1. UVOD
Neposredni odvzem otroka v postopku izvršbe pomeni hud in boleč poseg v otrokovo življenje, zato ga je treba izpeljati humano in z največjo mero občutljivosti ter le v primeru, če izvršba sodne odločbe z izrekanjem denarnih kazni ni uspešna, le v posebej utemeljenih primerih pa takoj.
Ustava RS[2] v 56. členu določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ter hkrati opredeljuje, da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države.
Ta protokol ne ureja varovanja koristi otroka v fazi odločanja o odvzemu otroka, ampak v fazi oprave odvzema otroka. Odvzem otroka mora biti izpeljan strokovno, odgovorno in z vso skrbnostjo ter subtilnim pristopom vseh udeleženih. Vsi udeleženci so dolžni po predhodni ugotovitvi dejanskih okoliščin in izdelavi ocene tveganja natančno izdelati načrt izvedbe odvzema otroka ter opredeliti vlogo in postopanje vseh udeležencev iz različnih institucij v posameznih fazah na način, da bodo posamezna dejanja kar najmanj obremenjujoča za otroka in se bo kar najbolj sledilo njegovi koristi. Preprečevanje vsakršne travmatizacije in viktimizacije otroka ter sledenje spoštovanju otrokove osebne integritete morata biti glavni vodili vseh, ki so vključeni v načrtovanje in izvedbo neposrednega odvzema.
Osnovni okvir, ki ga je treba upoštevati pri načrtovanju in izvajanju odvzema otroka, je pravna podlaga, ki opredeljuje pravice otroka in staršev oziroma skrbnikov ter predpisuje zakonite oblike postopanja vsakega udeleženca in dopustnega sodelovanja med institucijami v posameznih fazah neposredne izvršbe. Ključni za vse udeležence pri neposredni izvršitvi neposrednega odvzema sta poznavanje in upoštevanje določil Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,[3] Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP),[4] Družinskega zakonika (DZ),[5] Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ),[6] Zakona o socialnem varstvu (ZSV),[7] glede na težavnost neposrednega izvršilnega dejanja odvzema in izročitve otroka tudi določil Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol),[8] glede na kraj načrtovanega odvzema otroka pogosto tudi določil Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI),[9] Zakona o vrtcih (ZVrt),[10] Zakona o osnovni šoli (ZOsn),[11] glede na osebne lastnosti otroka morda tudi Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP)[12] in po potrebi, glede na posebne okoliščine posameznih primerov, določila Kazenskega zakonika (KZ-1)[13] ter določila drugih specialnih predpisov. Zakonske določbe v zvezi z odvzemom otroka so podrobneje konkretizirane tudi v podzakonskih aktih, zlasti Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja (Pravilnik)[14] in internih aktih, kot sta na primer Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD (Katalog),[15] ter Usmeritve za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence.
Ta protokol naj se uporablja kot delovni pripomoček za boljše prepoznavanje okoliščin, pomembnih za opravo odvzema otroka tako, da se čim bolj varuje otrokova korist tako v primeru realizacije začasne odredbe kot tudi v primeru izvrševanja končne odločbe (sodba/sklep) sodišča.
V protokolu je predviden način običajnega postopanja in porazdelitve vlog vseh udeležencev v posameznih fazah izvršilnega postopka, v okviru načrtovanja izvršbe pa sta predvidena tudi obstoj nekaterih posebnih okoliščin, zlasti glede na lastnosti otroka in staršev, ter priporočeno postopanje v takih primerih.
Protokolu je priložen tudi formular z naslovom »Ocena tveganja«, ki je udeležencem lahko v pomoč pri prepoznavi varovalnih in rizičnih dejavnikov, pomembnih za neposredno izvršbo.
Ustava RS[2] v 56. členu določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb, ter hkrati opredeljuje, da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države.
Ta protokol ne ureja varovanja koristi otroka v fazi odločanja o odvzemu otroka, ampak v fazi oprave odvzema otroka. Odvzem otroka mora biti izpeljan strokovno, odgovorno in z vso skrbnostjo ter subtilnim pristopom vseh udeleženih. Vsi udeleženci so dolžni po predhodni ugotovitvi dejanskih okoliščin in izdelavi ocene tveganja natančno izdelati načrt izvedbe odvzema otroka ter opredeliti vlogo in postopanje vseh udeležencev iz različnih institucij v posameznih fazah na način, da bodo posamezna dejanja kar najmanj obremenjujoča za otroka in se bo kar najbolj sledilo njegovi koristi. Preprečevanje vsakršne travmatizacije in viktimizacije otroka ter sledenje spoštovanju otrokove osebne integritete morata biti glavni vodili vseh, ki so vključeni v načrtovanje in izvedbo neposrednega odvzema.
Osnovni okvir, ki ga je treba upoštevati pri načrtovanju in izvajanju odvzema otroka, je pravna podlaga, ki opredeljuje pravice otroka in staršev oziroma skrbnikov ter predpisuje zakonite oblike postopanja vsakega udeleženca in dopustnega sodelovanja med institucijami v posameznih fazah neposredne izvršbe. Ključni za vse udeležence pri neposredni izvršitvi neposrednega odvzema sta poznavanje in upoštevanje določil Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah,[3] Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP),[4] Družinskega zakonika (DZ),[5] Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ),[6] Zakona o socialnem varstvu (ZSV),[7] glede na težavnost neposrednega izvršilnega dejanja odvzema in izročitve otroka tudi določil Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol),[8] glede na kraj načrtovanega odvzema otroka pogosto tudi določil Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI),[9] Zakona o vrtcih (ZVrt),[10] Zakona o osnovni šoli (ZOsn),[11] glede na osebne lastnosti otroka morda tudi Zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZOPOPP)[12] in po potrebi, glede na posebne okoliščine posameznih primerov, določila Kazenskega zakonika (KZ-1)[13] ter določila drugih specialnih predpisov. Zakonske določbe v zvezi z odvzemom otroka so podrobneje konkretizirane tudi v podzakonskih aktih, zlasti Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja (Pravilnik)[14] in internih aktih, kot sta na primer Katalog javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo CSD (Katalog),[15] ter Usmeritve za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence.
Ta protokol naj se uporablja kot delovni pripomoček za boljše prepoznavanje okoliščin, pomembnih za opravo odvzema otroka tako, da se čim bolj varuje otrokova korist tako v primeru realizacije začasne odredbe kot tudi v primeru izvrševanja končne odločbe (sodba/sklep) sodišča.
V protokolu je predviden način običajnega postopanja in porazdelitve vlog vseh udeležencev v posameznih fazah izvršilnega postopka, v okviru načrtovanja izvršbe pa sta predvidena tudi obstoj nekaterih posebnih okoliščin, zlasti glede na lastnosti otroka in staršev, ter priporočeno postopanje v takih primerih.
Protokolu je priložen tudi formular z naslovom »Ocena tveganja«, ki je udeležencem lahko v pomoč pri prepoznavi varovalnih in rizičnih dejavnikov, pomembnih za neposredno izvršbo.