TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik).

Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti zaračunanega zneska glede skupne količine dobavljene toplotne energije in tudi pravilnost delitve zneska glede na dogovorjen delilnik. Ni pa mogoče upoštevati reklamacij računov, ki se nanašajo na toženčevo individualno porabo toplote („poraba tople vode po števcu v stanovanju“) in ne na porabo na odjemnem mestu.