TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

„Ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2014) in zoper sklep o dopolnitvi izdane začasne odredbe z dne 16. 10. 2014 se ugodi ter sklep o začasni odredbi z dne 1. 10. 2015 (pravilno 2014) in sklep o dopolnitvi izdane začasne odredbe z dne 16. 10. 2014 razveljavita ter predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za dopolnitev izdane začasne odredbe zavrneta.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo v znesku 1.213,80 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Tudi če se upnik v oporo predlagane začasne odredbe sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, mu je s tem olajšano le dokazovanje subjektivne nevarnosti, vendar pa ga to ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (tako tudi VSL I Cpg 1082/2014 in VSL III Cp 425/2007).

Nedopustno in v nasprotju z namenom začasne odredbe bi bilo nuditi takšno obliko sodnega varstva upniku, za katerega terjatev ne obstojijo prav nobene okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kakorkoli onemogočena ali znatno otežena, pa čeprav bi s takšno začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda. Ker tožeča stranka trditev o obstoju nevarnosti, ki v bistvu substancirajo začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja, ni navedla, je njen predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.