TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Toženki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), predviden za položaje, ko stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega vzroka (prim. prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni red s tem blaži trdoto pravne posledice zamude prekluzivnih rokov, ki je v nezmožnosti oprave procesnega dejanja po poteku roka. Ker pa je pravda postopek strank z nasprotujočimi si interesi, mora sodišče vselej skrbno pretehtati, kateri pravici dati prednost: človekovi pravici do izjave stranke, ki je zamudila procesno dejanje, ali pa človekovi pravici nasprotne stranke do učinkovitega in hitrega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri tem je dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, skladno s katerim mora biti podano sorazmerje med prizadetostjo zaradi posega v pravico, in koristjo, ki jo ima zaradi posega nasprotna stranka. Načelno je sicer po stališču teorije in sodne prakse pri vrnitvi v prejšnje stanje potreben restriktiven pristop, upravičenost vzroka za zamudo se presoja po merilih krivde. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.