TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.