TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Vprašanje, kdaj je potrebno dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, in gre pri tem za dejansko vprašanje.

Določbe 265. člena ZKP ne izključujejo možnosti, da se, kolikor se za to izkaže potreba, v izvedensko delo vključi tudi kliničnega psihologa, ki ima znanja, s katerimi psihiater ne razpolaga.

Vstop oškodovanke v stanovanje, ki ga je imela v posesti obdolženka, ter fotografiranje stanja ob vstopu v stanovanje, predstavlja poseg v obdolženkino pravico do (stanovanjske) zasebnosti. Vendar pa je takšen poseg glede na okoliščine konkretnega primera, ustavno dopusten.

V stanovanje je oškodovanka vstopila zaradi obrambe svoje pravice in pravice imetnikov sosednjih stanovanj do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, ter zaradi obrambe pravice stanovalcev in širše javnosti do varnosti (34. člen Ustave) ter zaradi zaščite zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave).

Oškodovankin vstop v stanovanje je predstavljal nujen ukrep za zavarovanje njenih ustavnih pravic in ustavnih pravic tretjih oseb ter za odvrnitev in preprečitev še večje škode.

Vrhovno sodišče je ob tehtanju kolidirajočih ustavnih pravic skladno z načelom sorazmernosti pravici oškodovanke do varstva zasebne lastnine in pravici stanovalcev ter širše javnosti do varnosti in zdravega življenjskega okolja v tem primeru dalo prednost pred pravico obdolženke do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja. To pomeni, da izvedba dokazov v kazenskem postopku (vpogled v fotografije, ki so bile posnete ob vstopu v stanovanje), ne pomeni kršitve obdolženkine ustavne pravice do zasebnosti.

Določba prvega odstavka 70.b člena KZ-1, za razliko od določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1,ne določa, kakšno mora biti obravnavano dejanje glede na višino predpisane zaporne kazni oziroma kazni, ki se sme izreči zanj.

Zakon za izrek tega varnostnega ukrepa ne predvideva nobenega objektivnega kriterija (merila), v skladu s katerim bi bilo ukrep mogoče izreči le v primerih kaznivih dejanj, za katere je predpisana določena (minimalna) višina kazni zapora.