STA novice / Na okrogli mizi opozorila o zastarelosti medijske zakonodaje

Predsednik upravnega odbora Medijske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) Rajko Djodjevič je na posvetu opomnil na številne izzive, ki so jih na ramena medijev v minulem obdobju nakopičili zakonodajalci. Medijska zbornica in Združenje radiodifuznih medijev pri GZS na potrebo po novem zakonu o medijih opozarjata že vrsto let, a se kljub načelni podpori ne spremeni nič.

Opomnil je tudi, da v Sloveniji očitno veljajo dvojna merila - ena za velike medije in druga za manjše. Slednji so namreč v večji meri podvrženi regulaciji kot večji.

Tudi direktorica Radia Triglav Nataša Harej je bila do aktivnosti države na področju obstoja in razvoja radiodifuznih medijev kritična. Poleg pomanjkljivega financiranje je tudi opozorila, da država ni poskrbela za zmanjšanje administrativnih bremen, pač pa je ravno nasprotno zlasti manjšim medijem naložila nova. Radijski medij se zelo hitro spreminja in temu ni mogoče slediti, saj marsikoga omejuje zastareli zakon, ki je iz nekega drugega obdobja, je dejala.

Da je medijska zakonodaja "zatohla", se je strinjala tudi direktorica Televizije Vaš kanal Irena Vide. Po njenem mnenju je država v minulih letih veliko pripomogla k temu, da je ugasnilo kar nekaj medijev.

Predsednik sveta za radiodifuzijo Aleš Lipičnik je poudaril, da bi si mediji naredili veliko uslugo, če bi takrat, ko se spremembe pripravljajo, nastopali enotno. Vendar pa potrebnega minimalnega konsenza po njegovih besedah doslej ni bilo.

Leo Oblak iz radijske mreže Infonet pa je opozoril na številne "administrativne nesmisle", ki spremljajo njihovo dejavnost. Kot je ponazoril, je Slovenija edina država na svetu, kjer natančno merijo, koliko sekund se na določeni radijski postaji govori o športu, in kjer je radijska postaja kaznovana, če ima v enem dnevu 80 sekund premalo slovenske glasbe.

Takšni administrativni nesmisli so po njegovih besedah dokaz, da je v slovenskem medijskem prostoru nekaj hudo narobe. Slovenski uradniki namreč merijo čas, medtem ko se tuji regulatorji ukvarjajo z zmanjševanjem administracije, da bi bil radio čim bolj konkurenčen spletnim medijem, kot sta Facebook in Google.

Andrej Kregar je nasprotno ocenil, da zakonodaja niti ni tako slaba, le spoštovati bi jo bilo treba. Tudi denarja je po njegovih besedah dovolj, vendar pa očitno ni primerno razporejen. Kot je ponazoril, manjše televizije, ki so zapisane v register medijev, danes plačujejo za svojo distribucijo, medtem ko so tuji programi plačani zanjo.