STA novice / Varuh človekovih pravic: Nujnost nekaterih ukrepov v protikoronskem zakonu vprašljiva

Takšne prakse pri Varuhu človekovih pravic do zdaj niso bili vajeni, predvsem kar se tiče spremembe in dopolnitve normativnega okvirja delovanja policije.

Pri varuhu so zadnja dva tedna sicer že večkrat pojasnili, da se mora k preprečevanju širjenja epidemije pristopiti na način, ki spoštuje človekove pravice in svoboščine. Od odgovornih v državi pričakujejo, da dobro utemeljijo nujnost posegov, ki bi lahko restriktivno posegli v temeljne pravice. Javnost naj ne seznanijo le, da so se odločili za nek ukrep, temveč naj podajo tudi podrobnejšo razlago, zakaj naj bi bilo nujno omejiti osnovne gradnike demokratične države.

"Opozorili smo tudi, da poseg ne zadosti zahtevi nujnosti (v demokratični družbi) že s tem, da se zdi priročen ali zaželen; poseg v svoboščino mora temeljiti na prepričljivih in trdnih razlogih, če naj bo dovoljen z vidika Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin," so zapisali.

Pri varuhu so ob tem izrazili pomisleke glede nujnosti nekaterih zakonskih ukrepov, kot sta na primer policijsko pooblastilo vstopa v tuje stanovanje in druge prostore in sledenje komunikacijskim sredstvom.

"Vsakršni posegi v zagotovljene pravice posameznikov bi morali biti tudi kar se da določno urejeni in pri tem upoštevana v ustavi postavljena merila - v tej zvezi izpostavljamo, da iz predloga zakona ni možno razbrati, ali je vstop v stanovanje ali druge prostore s strani policije možen tudi proti volji posameznika oziroma brez odločbe sodišča," so pojasnili.

Pri 104. členu se pri varuhu sprašujejo, če aktualna situacija res terja, da se posamezniki odrečemo zasebnosti, kakršno smo poznali do zdaj. Kot menijo pri varuhu, "četudi gre za izjemno situacijo, ki terja izredne in celovito premišljene ukrepe, to ne pomeni, da je lahko dopustno vse."

Pridobivanje podatkov o lokaciji komunikacijskega sredstva in posledično s tem osebe preko mobilnega operaterja je sicer vezana na soglasje posameznika, a se pri tem postavlja vprašanje, koliko je lahko tako soglasje resnično prostovoljno in kakšne so posledice, če posameznik noče podati soglasja. Kot opozarjajo, so te posledice v zakonskem predlogu izjemno nejasno določene, predvidevajo pa, da bo posameznik, ki soglasja ne bo podal, deležen bolj invazivnega posega v svobodo gibanja ali osebno svobodo.

"Ključno je tukaj vprašanje sorazmernosti posega v pravico do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov ter kako bo izvajanje pooblastil vplivalo na skupine prebivalstva, ki nimajo dostopa do tovrstne tehnologije ali je ne uporabljajo," so poudarili pri varuhu.

Kot ocenjujejo, pridobivanje lokacijskih podatkov zagotovo ne more priti v poštev pri vsakem od ukrepov, ki jih je mogoče izreči po zakonu o nalezljivih boleznih. Obenem bi od zakonodajalca pričakovali, da posebej opredeli, pri izvajanju katerih ukrepov se lahko pridobiva podatke o lokaciji posameznika. Poleg tega pa se zastavlja tudi vprašanje hrambe tako zbranih podatkov in nadzora nad izvajanjem takšnega pooblastila.

Ker se z zakonom predvidevajo velike spremembe, možne pa so velike globe, se jim pri varuhu zdi vprašljivo tudi, kako se bodo lahko ljudje z njim sploh seznanili in po njem ravnali.

Tudi sama časovna omejenost predvidenih ukrepov se jim zdi ohlapna in podaljšljiva. Kot menijo, bi bil potreben jasen nadzor in preverjanje sprejetih odločitev. Po njihovem mnenju zdravstveni inšpektor dobiva (pre)močna pooblastila.