STA novice / Sojenje vodilnima v Zvonu Ena sklenjeno, sodba prihodnji teden

Specializirano državno tožilstvo obtoženima očita, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu, s tem ko naj bi zaradi spoznanja, da je bil nakup delnic družbe Sadowa, lastnice enega od terminalov v luki blizu Buenos Airesa, in Elevadores, ki se je ukvarjalo s predelavo govedine, zgrešena naložba, obe naložbi prenesla na družbo Forš, sicer eno od podjetij znotraj takratnega cerkvenega premoženja, in jo s tem oškodovala za slabih 800.000 evrov.

Tožilec Tomaž Bauman je obtožnico nekoliko spremenil na prejšnjem naroku, saj je dotlej trdil, da naj bi Zvonu pridobila protipravno premoženjsko korist, hkrati pa za tri milijone evrov oškodovala Forš. Za to se je odločil na podlagi mnenja izvedenke Nadje Zorko, ki je med drugim ocenjevala vrednost poslovnega deleža družbe Forš Tuzla, z odkupom katerega je Zvon Ena dejansko financiral nakup argentinskih delnic, ter v dopolnitvi mnenja z več kot 50-odstotno verjetnostjo ugotovila, da je bil delež dejansko brez vrednosti, kar pomeni, da v tem primeru ni prišlo do oškodovanja.

V današnji sklepni besedi je Bauman v celoti vztrajal pri obtožbi, prepričan, da sta imela glavno besedo pri odločitvah Zdolšek in Vidnar Stiplošek, medtem ko je bil sicer uradni zastopnik družbe Forš Andrej Mesarec zgolj slamnati direktor, ki ni odločal o ničemer.

Mesarec je danes tik pred sklenitvijo glavne obravnave nastopil še kot priča in znova ponovil, da je bila njegova vloga pri vsem skupaj le papirnata in da je nanjo pristal zgolj zaradi nagovarjanja najvišjih predstavnikov mariborskega nadškofijskega gospodarstva Mirka Krašovca in Dušana Zazijala, saj se je bal za službo.

Po mnenju tožilca je jasno, da Forš ni bilo zgolj projektno podjetje znotraj sistema, saj niti ni bilo v lasti nadškofije ali enega od Zvonov, pač pa je bilo dejansko v večinski lasti Mesarca. To naj bi bila po njegovem tudi bistvena razlika s primerom lastninjenja Luke Zadar, kjer je bila vodilnim v Zvonovih že pred časom izrečena pravnomočna oprostilna sodba.

Sodišču je zato Bauman predlagal obsodilni sodbi zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja, pri čemer je za Zdolška predlagal leto in pol, za Vidnar Stiplošek pa leto in tri mesece zapora ter povrnitev nezakonito pridobljenega premoženja.

Obramba je bila po drugi strani prepričana v nasprotno; da ni prav nobenih utemeljenih dokazov za to, da bi sodišče izreklo obsodilno sodbo. Odvetnik drugoobtožene Bojan Starčič je, tako kot ona sama, v sklepnih besedah poudarjal, da ona zagotovo ni odločala o ničemer.

Sama je v zagovoru povedala, da je bila del izrazito moškega kolektiva, na čelu katerega sta bila ob Zdolšku še prva človeka Zvona Dva Ljubo Peče in Franc Ješovnik ter Krašovec in Zazijal. Ob tem je še poudarila, da je tudi Mesarec visokošolsko izobražen, zato se ne more kar tako izgovoriti na to, da ni vedel nič.

Najbolj oster pa je bil do tožilčeve sklepne besede Zdolškov zagovornik Jernej Mlinarič, saj da gre za popoln konstrukt, šibkost obtožnice pa se po njegovem kaže že v tem, da jo je tožilec nekajkrat spreminjal in vsakič "trdno" verjel vanjo.

Ker tožilstvo krivde obtoženih ne more dokazati z najvišjo mogočo stopnjo, je zato treba obtožena oprostiti, je dejal. Pri tem je skušal povsem raztrgati tudi mnenje izvedenke Zorkove, na kateri po njegovem temelji obtožnica, čeprav je, kot je dejal odvetnik, ta sama večkrat povedala, da je mnenje nastalo s precej predpostavkami in omejitvami.

"Iz obtožnice sploh ni jasno, kje, kdaj in na kakšen način naj bi obtožena sprejela kakršnokoli sporno odločitev, mnenje izvedenke pa je pomanjkljivo, napačno in nejasno ter kot tako neuporabno," je še dodal odvetnik Mlinarič, ki mu je tožilec nato očital, da je v sklepni besedi izrekel vrsto neresnic.