TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

V obravnavanem primeru je ravnanje tožencev mogoče šteti za škodljivo ravnanje, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR, čeprav ugotovitev o tem, da so toženci opravljali konkretna dela in sklepali posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke (prvi odstavek 37. člena ZDR), ni. Vendar že sama ustanovitev konkurenčnega podjetja za tožečo stranko lahko pomeni konkurenco v smislu 37. člena ZDR, glede na to, da gre za dejavnost, s katero se na trgu ukvarja malo gospodarskih subjektov in so za opravljanje dejavnosti predpisani posebni, strožji pogoji.

Bistveno za odločitev je, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede nastanka škode pomanjkljiva in presplošna in samo navedba oziroma ocena tožeče stranke, da ji je škoda nastala, ne zadošča. Tožeča stranka pa ni navedla ničesar v utemeljitev zaključka, da ji je škoda res nastala v zatrjevani višini. Glede na revizijske navedbe tudi revizijsko sodišče poudarja, da zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (zaslišanje direktorja), ali postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal poslovanje družbe tožencev in družb, ki naj bi prešle k novoustanovljeni družbi tožencev in na podlagi tega izračunal višino škode. V tem primeru bi šlo, kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, za t.i. (nedovoljen) dokaz informativne narave. Novejši pogledi sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar pa za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Iz navedb tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bila dejstva v zvezi z nastalo škodo in njeno višino zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati.