TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

KZ-1 v prvem odstavku 299. člena grožnjo in silo določa kot dve samostojni izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja, zatorej zadostuje, da storilec kaznivo dejanja stori bodisi z grožnjo, bodisi s silo. Ker iz konkretnega opisa izhaja uporaba sile, t. j. razpršitev čistila v obraz (oči) in telo obeh policistov, manjko opisa grožnje, ki sicer izhaja iz abstraktnega dela obtožbe, na ustrezen opis znakov predmetnega kaznivega dejanja ne vpliva, saj opis uporabe sile zadostuje. Sila ne pomeni zgolj fizične sile. Sila je, med drugim, ravnanje, s katerim je posamezniku onemogočen ali vsaj otežen voljni nadzor. Teorija grožnjo in silo povezuje na način, da grožnja prerase v kompulzivno silo, če je podkrepljena z uporabo nevarnega sredstva ali s telesnim gibom, ki lahko pomeni začetek uporabe sile. Pršenje čistila v oči in telo, ki ga tožilec v konkretnem delu opiše kot nevarno sredstvo, je ustrezen in potreben opis zakonskega znaka sile. Ali je konkretno čistilo res nevarno sredstvo, glede na njegove kemične sestavine in učinkovanje, je stvar presoje zbranih dokazov, ki je v fazi ugovornega postopka ni moč dati, saj je pridržana razpravnemu senatu, če in ko bo prišlo do glavne obravnave.

Pritrditi je tudi pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo, da iz opisa dejanja ne izhajajo znaki nobenega kaznivega dejanja, saj je v opisu prepoznati tudi vse znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 300. člena KZ-1, če bi se izkazalo, da policista obdolžencu še nista uspela povedati, zakaj sta prišla in z uradnim dejanjem, torej zbiranjem obvestil, še nista začela. In nazadnje je moč pršenje nevarnega sredstva v oči prepoznati tudi v drugih kaznivih dejanjih, saj se z očitanim ravnanjem posega v telesno integriteto, življenje in telo posameznika.