TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi nezakonitega odvzema prostosti avtonomno ureja ZKP, za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi. Sodišče prve stopnje je za materialnopravno izhodišče pravilno vzelo določbo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, ki določa, da ima pravico do povrnitve škode tisti, komur je bila neutemeljeno odvzeta prostost zaradi napake ali nezakonitega dela organa. Četrti odstavek istega člena v postopku za povrnitev škode predvideva smiselno uporabo določb XXXII. poglavja ZKP, med katerimi je tudi določba 1. odstavka 539. člena ZKP, ki začetek teka triletnega zastaralnega roka veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. Omenjena določba je lex specialis v razmerju do določb OZ, ki urejajo zastaranje odškodninske terjatve. Zaradi navedenega razmerja med zakonoma je bilo treba najprej presoditi, ali ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje uporabo določbe 1. odstavka 539. člena ZKP glede začetka teka zastaranja. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi določba prišla v poštev zgolj v primeru neupravičene obsodbe, ko je storilec pravnomočno obsojen, po odločanju o obnovi ali zahtevi za varstvo zakonitosti pa pravnomočno oproščen (538. člen ZKP), in v primeru zakonitega pripora, ki se kasneje zaradi pravnomočnosti izdane oprostilne sodbe izkaže za neupravičenega oziroma neutemeljenega (1. točka 1. odstavka 542. člena ZKP). V obeh primerih šele pravnomočna odločba, ugodna za obdolženca, povzroči, da postane prej zakonito ravnanje neutemeljeno.

Oškodovanec/obdolženec lahko v primeru nezakonitega odvzema prostosti zahteva odškodnino takoj, ne glede na izid kazenskega postopka. Specialna določba 1. odstavka 539. člena ZKP za vprašanje zastaranja ni uporabna za konkretni primer, zato materialnopravno podlago predstavljajo določbe OZ.