TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da se toženkin predlog za prekinitev postopka za del zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.808,83 EUR s pripadki, zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Prekinitev postopka je institut, ki v splošnem objektivno nasprotuje načelu ekonomičnosti (11. člen ZPP). Nabor prekinitvenih razlogov, v katerih se lahko sodišča za ta institut odločijo, je zato taksativno določen (206. člen ZPP). Za takšen primer gre tudi tedaj, ko je odločitev o utemeljenosti zahtevka odvisna od odločitve o obstoju neke pravice – če je to (predhodno) vprašanje kot samostojna pravna celota že predmet odločanja v drugem postopku (še zlasti pa, če je pričakovano, da bo ta hitro zaključen), lahko sodišče odloči, da tega vprašanja ne bo reševalo samo, pač pa postopek prekine do pravnomočnega zaključka drugega postopka. S tem ravna smotrno (prepreči morebitne različne rešitve istega vprašanja) in ekonomično (tako v časovnem kot stroškovnem vidiku).

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje naziranju prvostopenjskega sodišča, da vprašanje obstoja toženkine dedne pravice predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu – vendar le za del zahtevka, ki se na to nepremičnino dejansko nanaša. Pritožnica utemeljeno opozarja, da zahtevek za plačilo sorazmernega dela prisvojenih zapustnikovih denarnih sredstev temelji na drugačni pravni in dejanski podlagi. Ta del zahtevka je od odločitve v drugem postopku povsem neodvisen in omogoča ločeno, neprekinjeno obravnavo. Za prekinitev tega dela postopka ne obstoji zakonska podlaga, predvsem pa takšna prekinitev nasprotuje načelu ekonomičnosti.