TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena ZKP. Sodišče je ob izkazanih pogojih iz 1. in 4. odstavka navedene določbe tudi ugotovilo, da je obsojenec s policistom grdo ravnal, tako da je nanj vpil in ga zmerjal, nato stopil iz vozila in ga odrinil v predel prsi tako, da se je policist opotekel in pri tem utrpel lažji zvin desnega gležnja. V opisanem obsojenčevem ravnanju pa so podani vsi znaki grdega ravnanja, kar je potrebno presojati v povezavi s 146. členom KZ, kajti taka poškodba desnega gležnja kot posledica obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanca pomeni prizadeto telesno celovitost oškodovanca.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če tega ne stori in se pomanjkanje razlogov nanaša na odločilno dejstvo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Dokazni predlog mora biti določno podan, pri čemer mora stranka tudi utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje. Obsojenčeve navedbe, da bo po potrebi "pripeljal" navedeno pričo, zato ni mogoče šteti kot dokazni predlog, temveč zgolj kot pripombo.

Ker je obsojenec šele v zaključni besedi, torej že po končani glavni obravnavi, izrazil "željo", da se navedena priča zasliši, tega ni mogoče šteti kot dokazni predlog.