TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba

v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se po čl. 50 in 51 KZ

obd. D. K. izreče

p o g o j n a o b s o d b a ,

v kateri se mu po I. odst. 251. čl. KZ določi kazen 2 (dva) meseca

zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega

leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obdolženec je dolžan kot stroške kazenskega postopka plačati

povprečnino v višini 100.000,00 (stotisoč) SIT.

 

Storilcu malomarnostnega kaznivega dejanja je mogoče odpustiti kazen

v okviru posebnega razloga, kot je opredeljen v 45. čl. KZ le tedaj,

kadar posledice kaznivega dejanja storilca tako prizadenejo, da izrek

kazni ne bi bil upravičen. Takšen poseben razlog mora sodišče

ugotoviti in oceniti in ga ni mogoče enostavno enačiti z

olajševalnimi okoliščinami, kot je storilo sodišče v obravnavanem

primeru. Ocenilo je namreč, da dosedanja nekaznovanost obdolženca

pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške in dejstvo, da je pri

prometni nesreči, ki jo je zakrivil, hude telesne poškodbe utrpel

njegov oče, s katerim ima obdolženec dobre odnose, predstavljajo

posebne razloge za odpustitev kazni. V svoji pritožbi zato državni

tožilec pravilno ugotavlja, da niti iz zagovora obdolženca, niti iz

izpovedbe očeta ni bila razvidna nobena prizadetost glede posledic

prometne nesreče, naštete okoliščine pa so lahko zgolj olajševalne.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državnega tožilca ugodilo in

izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da

je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo in

preizkusno dobo ter mu istočasno v plačilo naložilo tudi stroške

kazenskega postopka, saj je tudi odločitev o neplačilu slednjih

utemeljeno izpodbijal državni tožilec v svoji pritožbi.