na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Pravilnik o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 4-175/2017, stran 557 DATUM OBJAVE: 27.1.2017
VELJAVNOST: od 28.1.2017 / UPORABA: od 28.1.2017
RS 4-175/2017
Verzija
4 / 4
Čistopis se uporablja od 4.1.2025 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 16.2.2026: AKTUALEN.
175. Pravilnik o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije
Na podlagi sedmega odstavka 73.a člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13 in 88/16 – ZdZPZD) in 12.a člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 58/08, 107/10 – ZPPKZ, 40/12 – ZUJF in 88/16 – ZdZPZD) izdaja ministrica za zdravje
P R A V I L N I K
o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije
o minimalnih pogojih usposobljenosti in pridobljenih pravic za poklice zdravnik, zdravnik specialist, zdravnik splošne medicine, doktor dentalne medicine, doktor dentalne medicine specialist, diplomirana medicinska sestra, diplomirana babica in magister farmacije
1. člen
(vsebina)
Ta pravilnik določa minimalne pogoje usposobljenosti in pridobljenih pravic iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL L št. 255 z dne 30. 9. 2005, str. 22), zadnjič spremenjene z Delegirano direktivo Komisije (EU) 2024/782 z dne 4. marca 2024 o spremembi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES glede minimalnih zahtev usposobljenosti za poklice medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika in farmacevta (UL L št. 2024/782 z dne 31. 5. 2024), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/36/ES).
2. člen
(vsebina izobraževanje zdravnikov)
(1)
Izobraževanje zdravnikov obsega skupno najmanj pet let študija in vsaj 5.500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze, in je lahko dodatno izražen tudi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2)
Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani ali Univerze v Mariboru.
(3)
Izobraževanje zdravnikov mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
-
poznavanje ved, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov,
-
zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih oseb, odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem,
-
poznavanje klinične stroke in praks, ki dajejo jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in razmnoževanju človeka,
-
klinične izkušnje v bolnišnicah pod nadzorom.
3. člen
(specializacija zdravnikov)
(1)
Specializacije zdravnikov, ki so navedene v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajše od minimalnega obdobja trajanja usposabljanja, ki je za posamezno specializacijo določeno v točki 5.1.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
(2)
Za odobritev specializacije, potek ter zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.
4. člen
(posebno usposabljanje iz splošne medicine)
(1)
Ne glede na določbe zakona, ki ureja zdravniško službo, mora zdravnik za pridobitev dokazila o formalnih kvalifikacijah iz točke 5.1.4 Priloge V Direktive 2005/36/ES zaključiti posebno usposabljanje iz splošne medicine, ki je do 1. januarja 2006 trajalo najmanj dve leti, po 1. januarju 2006 pa najmanj tri leta.
(2)
Za sprejem v posebno usposabljanje iz splošne medicine se zahteva zaključeno izobraževanje iz 2. člena tega pravilnika.
(3)
V okviru posebnega usposabljanja iz splošne medicine zdravnik najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni bolnišnici in najmanj šest mesecev opravlja delo v pooblaščeni ambulanti splošne oziroma družinske medicine ali zdravstvenem domu. Posebno usposabljanje iz splošne medicine lahko zdravnik opravlja tudi pri drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodih ali organizacijah splošne oziroma družinske medicine, vendar v obdobju največ šestih mesecev, na način, da to usposabljanje ne posega v najkrajši čas usposabljanja iz prejšnjega stavka.
(4)
Posebno usposabljanje iz splošne medicine, ki je bolj praktično kot teoretično, poteka v okviru polnega delovnega časa. Zdravnik ima ves čas posebnega usposabljanja iz splošne medicine določenega mentorja. V času usposabljanja se zdravnik vključuje v opravljanje vseh dejavnosti, kjer kroži.
5. člen
(vsebina izobraževanja doktorjev dentalne medicine)
(1)
Izobraževanje doktorjev dentalne medicine obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki vsebuje vsaj 5.000 ur in zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2)
Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani.
(3)
V izobraževalni program za doktorje dentalne medicine morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:
A.
Osnovni predmeti:
-
Kemija,
-
Fizika,
-
Biologija.
B.
Medicinsko-biološki predmeti in splošnomedicinski predmeti:
-
Anatomija,
-
Embriologija,
-
Histologija s citologijo,
-
Fiziologija,
-
Biokemija (ali fiziološka kemija),
-
Patološka anatomija,
-
Splošna patologija,
-
Farmakologija,
-
Mikrobiologija,
-
Higiena,
-
Preventivna medicina in epidemiologija,
-
Radiologija,
-
Fizioterapija,
-
Splošna kirurgija,
-
Splošna medicina s pediatrijo,
-
Otorinolaringologija,
-
Dermatovenerologija,
-
Splošna psihologija – psihopatologija – nevropatologija,
-
Anesteziologija.
C.
Predmeti, ki so neposredno povezani z zobozdravstvom:
-
Stomatološka protetika,
-
Zobozdravstveni materiali in oprema,
-
Konzervativno zobozdravstvo,
-
Preventivno zobozdravstvo,
-
Anesteziologija in sedacija,
-
Posebna kirurgija,
-
Posebna patologija,
-
Klinična praksa,
-
Pedodontija,
-
Ortodontija,
-
Parodontologija,
-
Zobozdravstvena radiologija,
-
Dentalna okluzija in delovanje čeljusti,
-
Organiziranost stroke, poklicna etika in zakonodaja, s področja sociale in zdravstva,
-
Socialni vidiki zobozdravstvene prakse.
(4)
Izobraževanje doktorjev dentalne medicine mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
1.
poznavanje ved, na katerih temelji zobozdravstvo, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli o merjenju bioloških funkcij, presojo znanstveno dokazanih dejstev in analizo podatkov,
2.
poznavanje organizma, fiziologije in obnašanja zdravih in bolnih oseb ter vpliva naravnega in socialnega okolja na zdravstveno stanje človeka, če ti dejavniki vplivajo na zobozdravstvo,
3.
poznavanje zgradbe in delovanja zdravega in bolnega zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter njihove povezanosti s splošnim zdravstvenim stanjem ter fizično in socialno dobrobitjo bolnika,
4.
poznavanje kliničnih panog in metod, ki zobozdravniku dajejo razumljivo sliko o nepravilnostih, poškodbah in boleznih zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv, ter poznavanje preventivnega, diagnostičnega in terapevtskega zobozdravstva,
5.
klinične izkušnje pod primernim nadzorom,
6.
poznavanje digitalnega zobozdravstva ter dobro razumevanje njegove uporabnosti in varne uporabe v praksi.
(5)
Poleg zahtev iz prejšnjega odstavka mora izobraževanje doktorjev dentalne medicine zagotoviti tudi strokovna znanja, potrebna za izvajanje vseh dejavnosti, ki vključujejo preventivo, diagnostiko in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv, ob ustreznem upoštevanju predpisov in pravil poklicne etike v času referenčnih datumov, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V Direktive 2005/36/ES.
6. člen
(specializacija doktorjev dentalne medicine)
(1)
Specializacije doktorjev dentalne medicine, ki so navedene v točki 5.3.3 Priloge V Direktive 2005/36/ES, ne smejo biti krajši od treh let.
(2)
Za odobritev specializacije se zahteva zaključeno izobraževanje iz prejšnjega člena ali dokazila o pridobljenih pravicah iz 10. do 15. člena in 18. do 21. člena tega pravilnika.
(3)
Za potek in zaključek specializacije se uporabljajo predpisi, ki določajo vrste, vsebine in potek specializacij zdravnikov.
7. člen
(vsebina izobraževanja magistrov farmacije)
(1)
Izobraževanje magistrov farmacije obsega skupno najmanj pet let študija, ki zajema učne predmete iz tretjega odstavka tega člena, in najmanj štiri leta teoretičnega in praktičnega izobraževanja oziroma usposabljanja ter najmanj šestmesečno praktično usposabljanje v lekarni ali v bolnišnici pod vodstvom farmacevtskega oddelka bolnišnice. Študij se lahko dodatno izrazi z enakovrednimi kreditnimi točkami ECTS.
(2)
Za sprejem v izobraževanje iz prejšnjega odstavka se zahteva javna listina o zaključku srednješolskega izobraževanja, ki omogoča vpis na Fakulteto za farmacijo Univerze v Ljubljani.
(3)
V izobraževalni program za magistra farmacije morajo biti vključeni najmanj naslednji učni predmeti:
-
Biologija rastlin in živali,
-
Fizika,
-
Splošna in anorganska kemija,
-
Organska kemija,
-
Analizna kemija,
-
Farmacevtska kemija z analizo zdravil,
-
Splošna in uporabna biokemija (medicinska),
-
Anatomija in fiziologija; medicinska terminologija,
-
Mikrobiologija,
-
Farmakologija in farmakoterapija,
-
Farmacevtska tehnologija,
-
Toksikologija,
-
Farmakognozija,
-
Zakonodaja, s področja sociale in zdravstva, in, kjer je to primerno, poklicna etika.
(4)
Izobraževanje magistrov farmacije mora zagotoviti pridobitev naslednjih znanj in veščin:
1.
znanje o zdravilih in snoveh, ki se uporabljajo za proizvodnjo zdravil,
2.
znanje o farmacevtski tehnologiji ter fizikalnem, kemijskem, biološkem in mikrobiološkem preizkušanju zdravil,
3.
znanje o presnovi in učinkih zdravil ter delovanju strupenih snovi in uporabi zdravil,
4.
znanje za vrednotenje znanstvenih podatkov v zvezi z zdravili, ki omogoča zagotavljanje ustreznih podatkov,
5.
znanje o zakonskih in drugih zahtevah, povezanih s farmacevtsko prakso,
6.
znanje o klinični farmaciji in farmacevtski skrbi ter veščine za njuno praktično uporabo,
7.
znanje in veščine na področju javnega zdravja ter njegovih posledic za promocijo zdravja in obvladovanje bolezni,
8.
znanje in veščine na področju interdisciplinarnega in večdisciplinarnega sodelovanja, medstrokovnega delovanja in komuniciranja,
9.
znanje o informacijski in digitalni tehnologiji ter veščine za njuno praktično uporabo.
(5)
Magister farmacije, ki izpolnjuje vse pogoje iz tega člena, lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja lekarniško dejavnost, opravlja naslednje dejavnosti:
-
priprava farmacevtskih oblik zdravil,
-
izdelava in preskušanje zdravil,
-
preskušanje zdravil v laboratoriju za preskušanje zdravil,
-
skladiščenje, hramba in distribucija zdravil v prodaji na debelo,
-
dobava, priprava, preskušanje, skladiščenje, distribucija in izdajanje varnih in učinkovitih zdravil zahtevane kakovosti v lekarnah,
-
priprava, preskušanje, skladiščenje in izdajanje varnih in učinkovitih zdravil zahtevane kakovosti v bolnišnicah,
-
zagotavljanje informacij in svetovanja o zdravilih ter njihovi pravilni uporabi,
-
poročanje pristojnim organom o neželenih učinkih farmacevtskih izdelkov,
-
osebno spremljanje pacientov v primerih samozdravljenja,
-
prispevanje k lokalnim ali nacionalnim kampanjam za javno zdravje.