Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki...

775. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS-1)

Na podlagi prvega in drugega odstavka 51. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 - uradno prečiščeno besedilo, 158/20, 3/22 - ZDeb in 16/23 - ZZPri) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 - odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24) je Državni zbor na seji 28. marca 2025 sprejel

R E S O L U C I J O
O PREPREČEVANJU KORUPCIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI (RePKRS-1)

I. UVOD

Ničelna toleranca do korupcije je temeljno vodilo razvoja družbe

Državni zbor Republike Slovenije je prvo Resolucijo o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 85/04, v nadaljnjem besedilu: RePKRS 2004) sprejel leta 2004. S tem je bil narejen pomemben korak na sistemski ravni boja proti korupciji in postavljen strateški okvir ter so bili identificirani potrebni ukrepi. Na podlagi akcijskih načrtov so bili izvedeni številni ukrepi iz RePKRS 2004, upoštevana so bila tudi številna priporočila Skupine držav Sveta Evrope proti korupciji (v nadaljnjem besedilu: GRECO), Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD), Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) ter Evropske komisije. Z uveljavitvijo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11 - uradno prečiščeno besedilo, 158/20, 3/22 - ZDeb in 16/23 - ZZPri; v nadaljnjem besedilu: ZIntPK) leta 2010 so bile oblikovane nove, vsebinsko celovitejše pravne podlage za boj proti korupciji in njeno preprečevanje (na primer poročanje o lobističnih stikih, objave premoženjskega stanja, izogibanje nasprotju interesov in omejitve poslovanja) ter nekatere sistemske rešitve v drugih področnih predpisih (na primer krepitev transparentnosti pri porabi javnih sredstev v okviru zakonodaje javnega naročanja). Vendar pa se ugotavlja, da so pravne podlage ponekod še pomanjkljive oziroma v praksi ne prinašajo želenih učinkov, prav tako pa je potrebno krepiti zavest o škodljivosti korupcije, jo preprečevati in preganjati korupcijska kazniva dejanja.

Vendar pa korupcija, kot pojav v družbi ovira pravno državo, ruši zaupanje v državne institucije, zmanjšuje politično stabilnost, ogroža socialni mir in integriteto v družbi ter z omejevanjem proste konkurence in zmanjševanjem učinkovite razdelitve sredstev ovira gospodarski razvoj. Korupcija tako omogoča neupravičeno prevlado zasebnih interesov nad javnim interesom ter s tem povzroča ne le gospodarsko, temveč tudi družbeno škodo. Le učinkovita pravna država, ki zagotavlja pravno varnost in pravno predvidljivost razreševanja družbenih razmerij ter temelji na ničelni toleranci do korupcije, zagotavlja svojim prebivalcem pravno varnost in predvidljivost. Ničelna toleranca do korupcije je v interesu vseh prebivalcev, kar pa se mora odražati tudi v pravnem redu s primerno normativno ureditvijo boja proti korupciji, primernimi pooblastili organov pregona in učinkovitimi mehanizmi preventivnih dejavnosti.

Integriteta, transparentnost in odgovornost - imunski sistem družbe proti korupciji

Sistemski okvir boja proti korupciji v Republiki Sloveniji obstaja, njegovo učinkovito uresničevanje pa je odvisno od vseh deležnikov, ki ga izvajajo in s tem vplivajo na delovanje pravne države. Ničelna toleranca do korupcije se mora vzpostaviti na ravni celotne družbe kot družbeno soglasje oziroma vrednota, k čemur lahko in morajo prispevati vsi deležniki. Pri tem procesu čedalje večjo vlogo tako v Republiki Sloveniji kot tudi drugod po Evropi kot nasprotje korupcije dobiva krepitev integritete in transparentnosti vseh deležnikov, vključujoč deležnike v javnem in zasebnem sektorju ter civilni družbi.

Po ZIntPK je korupcija »vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega«. Zakonodaja lahko opredeli korupcijo, ne more pa opisati škodljivih družbenih posledic, ki jih ta povzroča. Pri korupciji ne gre le za to, da nekdo neupravičeno pridobi zasebno korist, temveč je pomembno upoštevati tudi negativne skupne vplive, ko posamezni korupcijski primeri prerastejo v sistemsko korupcijo. V takem okolju ne gre več za javni interes, saj koruptivni sistemi namesto odgovornega upravljanja javnega premoženja oziroma oblasti svoj položaj zlorabljajo v takšnem obsegu, da družba ne dosega več svojih razvojnih zmožnosti, kar nazadnje škodi popolnoma vsem, tudi tistim, ki se s korupcijo (navidezno) edini okoriščajo. Korupcija je torej skupek nezakonitih, škodljivih in zavržnih ravnanj. Več oblik takega ravnanja je (korupcijsko) kaznivo dejanje, ki ga običajno označujejo sprejemanje in dajanje podkupnin, nedovoljeno dajanje in sprejemanje daril, sprejemanje koristi in dajanje daril za nezakonito posredovanje ter kršitev proste odločitve volivcev.¹ Med korupcijska kazniva dejanja pa lahko širše štejemo še kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in vsaj deloma tudi dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.² Poleg navedenih ravnanj, ki so kazniva dejanja, poznamo tudi ravnanja, ki jih posplošeno štejemo med širša korupcijska dejanja, ki sicer niso kazniva, a so vsekakor nesprejemljiva oziroma nezakonita.

Preprečevanje korupcije v najširšem pomenu je temelj boja proti korupciji

Poleg neposrednega pregona korupcijskih kaznivih dejanj je za učinkovit boj proti korupciji ključno tudi preprečevanje korupcije v najširšem pomenu. V tem okviru so poleg integritete in transparentnosti pomembni tudi drugi instituti, ki so opredeljeni in vsebovani v zakonodaji, ki ureja institute s področja krepitve integritete in preprečevanja korupcije, in jih uvrščamo med sistemske mehanizme preprečevanja korupcije, tveganja, da pride do kršitev s področij teh institutov, pa med korupcijska tveganja. Pojem korupcije v splošnem pomenu in za namen Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: resolucija) tako obsega tudi korupcijska tveganja in kršitve s področja integritete, nasprotja interesov, neupoštevanja omejitev glede sprejemanja daril, omejitve poslovanja, nezdružljivosti funkcij, določb o lobiranju, obveznosti glede poročanja premoženjskega stanja, nevključevanja protikorupcijske klavzule v pogodbe in nepridobitve izjave o lastništvu pogodbenih partnerjev. Slovenski pravni red pa vsebuje tudi druge institute za krepitev integritete in transparentnosti (na primer dostop do informacij javnega značaja), ki pomembno prispevajo k preprečevanju korupcije.

Integriteta je ključ do zaupanja v institucije in posameznike

Poleg opredelitve korupcije ZIntPK opredeljuje tudi integriteto ter ureja ukrepe in metode za njeno krepitev. Integriteta je opredeljena kot »pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi«. Integriteta, ki je nasprotje korupcije, pomeni celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost. Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, v skladu z moralnimi normami in veljavnim pravom. Zakonodaja predvideva tudi uvedbo postopka zaradi kršitev integritete, s čimer izenači velik del pričakovanih ravnanj z dolžnim delovanjem, vključno z ravnanjem, ki ga določajo etični kodeksi in drugi interni dokumenti. Zaradi navedenega je krepitev integritete eno temeljnih orodij za preprečevanje korupcije. Za učinkovit boj proti korupciji je nujno sodelovanje tako države kot tudi družbe, tako javnega kot tudi zasebnega sektorja, kar pomeni, da je za učinkovito preprečevanje korupcije ključna krepitev integritete vseh deležnikov boja proti korupciji.

Integriteto v družbi zagotavlja vodenje z zgledom

Integritetni posamezniki tvorijo družbo z integriteto, zato morajo tako država kot tudi posamezniki delovati v skladu z etičnimi normami, zapisanimi v etičnih kodeksih, in veljavnim pravom. Integriteta se med ljudmi krepi z zgledom - tako, kot ravna vodstvo, bodo ravnali zaposleni. Če vodstvo deluje integritetno in razvija etično kulturo v organizaciji, tako delujejo tudi zaposleni. Če to poteka na najvišjih ravneh družbe, na politični ravni, je učinek opazen v celotni družbi. Vodenje z zgledom, etična kultura in integritetno ravnanje so temelji razvoja ničelne tolerance do korupcije in učinkovitega upravljanja korupcijskih tveganj.

Učinkovito spoprijemanje s korupcijo zahteva sodelovanje celotne družbe

Učinkovit boj proti korupciji ni naloga samo ene institucije, ampak zahteva ponotranjeno poglobljeno zavedanje vsakega deležnika o pomembnosti njegove vloge in aktivnega pristopa k zaznavanju in preprečevanju korupcije. Uresničevanje ciljev te resolucije zahteva sodelovanje vseh vej oblasti Republike Slovenije (zakonodajne, izvršilne in sodne), vseh institucij in vsakega posameznika v javnem in zasebnem sektorju, civilni družbi, medijih in družbi na splošno. Ko se vsak zaveda svoje vloge in pomena svojega ravnanja v občutljivem sistemu vzpostavljanja in zagotavljanja ničelne tolerance do korupcije, je ta tudi dosežena. Z vidika nadzora in sankcioniranja korupcijskih dejanj je pomembno, da so sankcije ustrezne, s čimer je podan jasen znak splošne prevencije. Odločevalci (v nadzornih, disciplinskih in drugih postopkih) z izbiro ustrezne sankcije za koruptivno ravnanje postavljajo standard in sporočajo, da je že koruptivni namen škodljiv za družbo. Če vsak deležnik sprejme in izvaja svojo vlogo ter pooblastila v verigi zagotavljanja ničelne tolerance do korupcije, se ta vzpostavi na podlagi povezanega vpliva med deležniki. V njem imajo svoje mesto in pomembno vlogo tudi danes slabšalno imenovane 'brezzobe' institucije, ki delujejo primarno preventivno, kot tudi organi nadzora in pregona.

Integriteta kot standard slovenske družbe

Zaznani primeri kršitev kažejo, da še vedno prihaja do obvodov in kršitev s področja korupcije, posledično pa tudi integriteta v Republiki Sloveniji še ni prisotna v takem obsegu, kot bi morala biti za uspešno državo in družbo. V praksi je integriteta še vedno prepogosto razumljena kot nadstandard, čeprav je bila kot standard določena že leta 2010 z ZIntPK. Zaradi tega je treba v pravni okvir redno vključevati nadaljnje preventivne sistemske varovalke, ki zamejujejo korupcijska tveganja in preprečujejo razmah korupcije na vseh ravneh družbe.

Ob sprejetju RePKRS 2004 je bil v veljavi Zakon o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, 97/05 - odl. US, 20/06 - ZNOJF-1 in 33/07 - odl. US), ki ga je leta 2010 nadomestil ZIntPK. Nova pravna podlaga je eden od razlogov za prenovo RePKRS 2004. ZIntPK v 51.-55. členu ureja osnovne postopkovne in vsebinske vidike resolucije. Po ZIntPK gre za strateški dokument, usmerjen v preventivne cilje, konkretne ukrepe pa vsebuje ločeni akcijski načrt za uresničevanje resolucije (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt). V skladu z ZIntPK mora resolucija stremeti k realnim, postopnim in premišljenim ciljem odprave korupcije ter vzpostavitve transparentnosti in krepitve integritete javnega sektorja. Pri vsebinski obravnavi se resolucija povezuje tudi z drugimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije, na primer z resolucijo, ki ureja nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete, in skupaj z njimi tvori enovito celoto.

Na državni ravni sprejeta RePKRS 2004 je kakovostno zajela tako strateške usmeritve kot tudi pomembne konkretne ukrepe za boj proti korupciji,³ ki so bili z akcijskim načrtom tudi izvedeni. Obravnavala je sedem področij, takrat pojmovanih kot strateških, za učinkovit boj proti korupciji. To so politika, državna uprava, organi odkrivanja, pregona in sojenja, gospodarstvo, nevladne organizacije, mediji in splošna javnost. Usmeritve za boj proti korupciji pa je na vsakem od teh področij prevedla v zakonodajne, institucionalne in praktične ukrepe.

RePKRS 2004 se od sprejetja ni spremenila in večinoma ne odraža več izzivov, ki jih je prinesel družbeni razvoj. Večji del ukrepov, ki jih je vsebovala, je uresničenih, nekaj pa je tudi že neaktualnih, zato je bila sprejeta odločitev o njeni obsežni spremembi oziroma prenovi in njenem sprejetju na podlagi nove pravne podlage, ki je zdaj ZIntPK. Do danes je bilo namreč od 172 ukrepov, ki jih je vsebovala RePKRS 2004, izvedenih 91, kar pomeni dobro polovico vseh ukrepov (53 odstotkov), 50 ukrepov ostaja vsaj deloma aktualnih (29 odstotkov), 31 pa jih je zaradi spremenjenih okoliščin delovanja države in družbe postalo neaktualnih (18 odstotkov).

Navedeni izvedeni ukrepi so bili večinoma prevedeni v spremembe pravnih okvirov (na primer sprejetje zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, zakona, ki ureja področje integritete in preprečevanja korupcije, zakona, ki ureja zaščito prijaviteljev, spremembe ali sprejetje predpisov s področja javnega naročanja, davčnih postopkov, podeljevanja koncesij, upravljanja državnega premoženja, sistemskih zakonov o delovanju sodišč, tožilstev in policije) ter spremembe strukture in delovanja pristojnih institucij (na primer ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada, Specializiranega državnega tožilstva, Informacijskega pooblaščenca Republike Slovenije).

Na nekaterih od teh področij so zaradi razvoja nujne dodatne spremembe, ki jih zajema prenovljena resolucija, konkretneje pa so opredeljeni z ukrepi v akcijskem načrtu. Prenovljena resolucija namreč poglablja strategijo boja proti korupciji z vključevanjem posamičnih področij delovanja države in lokalne samouprave v javnem sektorju, hkrati pa ohranja tudi področja gospodarstva, nevladnih organizacij in splošne javnosti, ki jih je vsebovala tudi RePKRS 2004.

Pri resoluciji so sodelovali številni deležniki z različnih področij iz javnega in zasebnega sektorja, civilne družbe, medijev in javnosti. Glede na široko zastavljeni obseg resolucije je treba dokument razumeti kot živo besedilo, ki odraža sedanjo družbeno stvarnost in se bo po potrebi prenavljalo glede na zaznana tveganja v praksi.

II. PREDPOSTAVKE RESOLUCIJE

Splošnost

Resolucija je državni strateški akt, ki vsebuje splošne cilje, ki jih želi Republika Slovenija doseči v okviru boja proti korupciji. Konkretni ukrepi, kako doseči te cilje, in konkretna tveganja, na katera se nanašajo ukrepi, so obravnavani v akcijskem načrtu.

Postopnost in dolgoročnost

Korupcija je sistem, ki je pogojen s socialnimi, kulturnimi in političnimi značilnostmi vsake posamezne države, tudi Republike Slovenije, in odprava takšnega sistema ni mogoča v kratkem času ali celo naenkrat. Učinkovito ukrepanje je mogoče le ob določitvi prednostnih nalog in realnem časovnem načrtovanju njihovih rešitev. Razumevanje sosledja vzrokov in posledic ter postopnost sta absolutna prva pogoja za oblikovanje akcijskega načrta in uresničevanje resolucije.

Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter krepi-tev pravnega reda

Ukrepi preprečevanja, odkrivanja in preganjanja korupcije po tej resoluciji morajo upoštevati javni interes, krepiti pravno državo ter zagotavljati spoštovanje človeko-vih pravic in svoboščin. Samovoljno delovanje ni dopust-no. Vse ukrepe je treba izvajati ob upoštevanju pravnega reda, vsi pa morajo biti legitimni in zakoniti.

Krepitev transparentnosti in integritete

Izključno represivno odzivanje na korupcijo vodi le v odstranjevanje škodljivih posledic v posameznih primerih, medtem ko vzroki, povodi in okoliščine za nastanek korupcije ostajajo nedotaknjeni. Osnovno izhodišče protikorupcijskih mehanizmov je uporaba ukrepov in metod za preprečevanje korupcije, ki vključujejo vzpostavljanje transparentnosti in krepitev integritete, odkrivanje vzrokov in pogojev za nastanek korupcije ter njihovo odpravljanje. Medtem pa represivno delovanje še naprej ostaja nujni korektiv, upora-ben za sankcioniranje protipravnih ravnanj.

Politična volja

Preprečevanje, odkrivanje in preganjanje korupcije so mogoči le s široko in jasno izraženo politično podporo. Načrtovanje in učinkovito izvajanje dolgoročnih sprememb sta mogoča le ob najširšem družbenem soglasju o nevarnih posledicah korupcije in prednostih integritetne drže in ravnanja ter pomembnosti ukrepov in metod za pregon in preprečevanje korupcije ter krepitvi integritete brez delitve na politične stranke, ki so v vladi, in na tiste izven nje.

Sodelovanje vseh deležnikov javnega in zasebnega sektorja ter civilne družbe pri izvajanju resolucije

Korupcija je družbeni fenomen. Koruptivna ravnanja povzročajo škodo tako javnemu kot tudi zasebnemu sektorju, civilni družbi in tudi posameznim državljanom, to pa zahteva vključevanje vseh navedenih v pripravo in izvajanje državne protikorupcijske politike. Le s sodelovanjem vseh deležnikov se lahko na podlagi povezanega vpliva njihovega sodelovanja doseže učinkovitost boja proti korupciji. Omejevanje korupcije le v okviru institucij javnega sektorja ne zadošča za učinkovito zamejitev korupcije.

Vsi deležniki morajo delovati s ciljem zagotavljanja ničelne stopnje tolerance do korupcije, ki ne more biti vsiljena s strani države, temveč se mora razviti v družbi in biti del etičnosti posameznikov, ki tvorijo družbo. Institucije javnega sektorja lahko le spodbujajo razvoj ničelne tolerance in krepijo razvoj integritete posameznikov, a končni učinek oziroma uspeh teh ukrepov je odvisen od vsakega posameznika.

Spremljanje uresničevanja resolucije

V skladu z ZIntPK Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljnjem besedilu: KPK) spremlja uresničevanje resolucije s sprejemanjem in izvajanjem akcijskega načrta kot izvedbenega akta resolucije, ki med drugim vsebuje konkretna zaznana tveganja za korupcijo v širšem pomenu ter tveganja za kršitev integritete in ukrepe za njihovo zamejitev.

Trajnost resolucije in njeni popravki

Vsak dokument je odraz časa, v katerem nastane, korupcija pa je pojav, ki je ne samo trajen, ampak tudi sproti spreminja svoje pojavne oblike. Popolna odprava korupcije ni mogoča, mogoči so le vztrajno in stalno preprečevanje, odkrivanje in zatiranje njenih vedno novih pojavnih oblik. To nujno zahteva trajnost resolucije in prilagajanje protiko-rupcijskih aktivnosti. Resolucija je zato trajen, a živ dokument, pri čemer se večina sprememb in prilagoditev na družbeno stvarnost izvaja s spremembami akcijskega načrta.

Akcijski načrt

Resolucija se uresničuje z ukrepi iz akcijskega načrta, ki se oblikujejo v sodelovanju z drugimi deležniki. Ukrepi med drugim obsegajo predloge oziroma pobude za spremembe pravnih podlag, ozaveščanje (na primer usposabljanja, informiranja), ukrepe in metode za krepitev integritete posameznikov in organizacij, ukrepe in metode za vzpostavitev transparentnosti delovanja javnega sektorja, vzpostavitev učinkovite zaščite prijaviteljev in podobno.

Resolucija konkretnih ukrepov s časovnimi načrti in odgovornimi organizacijami za njihovo izvedbo ne vsebuje. Tovrstna odprtost resolucije je ključnega pomena za sprotno odzivanje na tveganja v praksi, ki jih vnaprej ni mogoče v celoti predvideti. V besedilu resolucije ukrepi niso navedeni, kar ne samo omogoča, ampak tudi zahteva redno preverjanje dejanskega stanja in zaznanih tveganj, da se vsebina ciljev redno zapolnjuje. Tveganja se bodo s tem po potrebi odpravljala z novimi ukrepi na podlagi dopolnitev akcijskega načrta. Deležniki tako niso le pasivni opazovalci stanja (sprejetega besedila resolucije oziroma izvajanja že oblikovanih ukrepov), temveč imajo vedno možnost in celo dolžnost preverjati dejansko stanje ter predlagati oblikovanje novih, učinkovitejših ukrepov. S tem deležniki postanejo redni sooblikovalci resolucije ter vsakodnevnega prizadevanja za krepitev integritete in preprečevanje korupcije.

III. OCENA STANJA

Stopnjo korupcije merimo z različnimi kazalniki, ki temeljijo bodisi na merjenju zaznave korupcije (merjenje mnenja splošne ali strokovne javnosti), primerjavi letnih statistik zaznanih korupcijskih dejanj, bodisi gre za merjenje posrednih znakov, ki vplivajo na stopnjo korupcije (na primer učinkovitost vladavine prava - bolj, ko je vladavina prava prisotna in učinkovita v državi, manjša je stopnja korupcije), raven izpostavljenosti v medijih, analizo deležnikov, mednarodno primerjavo indeksov, sodne postopke in primerjavo letnih statističnih podatkov. Kazalniki so le omejeni vir informacij ob odsotnosti podrobnejših analiz in raziskav stanja korupcije v Republiki Sloveniji.

Na podlagi kazalnikov in obravnavanih primerov koruptivnih ravnanj v Republiki Sloveniji zaznavamo različne pojavne oblike korupcije (na primer sistemsko korupcijo, korupcijo v postopkih javnega naročanja). Obsežnost pojava korupcije v posamezni državi je težko izmeriti, saj ni mogoče določiti, kolikšen del koruptivnih dejanj se zazna in obravnava. Do razkritja najpogosteje pride ob prijavah tretjih oseb, ki so izvedele za dejanje, a vanj niso bile vpletene, v primeru nesoglasij med storilci ali zaradi 'skesancev', torej storilcev, ki želijo dejanje priznati. Nekaj ravnanj pa seveda odkrijejo tudi nadzorni organi in organi pregona v svojih postopkih.

III/1. Zaznave Komisije za preprečevanje korupcije

KPK kot krovni organ izvaja ZIntPK, nadzira izvajanje določb tega zakona ter stremi h krepitvi delovanja pravne države.

Pri boju proti korupciji je uspešna in učinkovita le toliko, kot je kakovostna in določna pravna podlaga za njeno delovanje ter kolikor njene odločitve upoštevajo naslovniki in tudi širša javnost. Nespoštovanje in ignoriranje pravnomočnih ugotovitev KPK in njenih priporočil v zadnjih letih negativno vplivata na njeno učinkovitost. Zato se bo učinkovitost lahko izboljšala šele, ko bodo vsi naslovniki brezpogojno upoštevali njene ugotovitve in priporočila.

Na ravni celotne družbe obstajajo področja oziroma instituti, ki so še posebej podvrženi izrazitim korupcijskim tveganjem. Tveganja na teh področjih oziroma pri teh institutih so bila že večkrat izpostavljena v ocenah stanja in letnih poročilih KPK, prav tako pa je KPK v zvezi z njimi že izdala večje število priporočil. Gre za večje sklope sistemskih tveganj, navedenih spodaj.

Javna naročila

Področje javnega naročanja je eno od področij, ki je podvrženo izrazitim korupcijskim tveganjem, saj gre pri javnem naročanju pogosto za porabo obsežnih javnih sredstev, kar že samo po sebi ustvarja pogoje za nastanek korupcije.

V sistemu javnega naročanja je sicer na sistemski ravni predvidena visoka stopnja transparentnosti in več procesnih varovalk: obvestila o postopkih javnega naročanja in razpisna dokumentacija morajo biti dostopni vsem zainteresiranim ponudnikom brezplačno na spletu, odpiranje ponudb mora biti praviloma javno, javno dostopne morajo biti tudi odločitve o oddaji javnega naročila, neizbrani ponudniki so obveščeni o neizbiri in imajo možnost zahtevati revizijo postopka, sklenjene pogodbe in aneksi so javno dostopni na spletu in podobno.

KPK za bolj tvegana za korupcijo ocenjuje zlasti naročila, pri katerih ni natančno zakonsko predpisanega postopka oddaje naročila in so izjema, za katero se zakon, ki ureja javna naročila, ne uporablja. V teh zakonsko predvidenih izjemah je zagotavljanje transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov oziroma zagotavljanje konkurence oteženo. Taki so na primer postopki pogajanj brez predhodne objave (vključno z nujnimi naročili za zagotovitev osnovnih pogojev za preživetje oziroma življenje ali takojšnjo preprečitev nastanka neposredno grozeče škode ob naravni ali drugi nesreči), naročila, ki se izvajajo na podlagi 346. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije, UL C št. 202 z dne 7. 6. 2016, str. 47; v nadaljnjem besedilu: PDEU) ter naročila za izvajanje obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti in javna naročila, kjer višina sredstev ne presega mejnega praga za uporabo zakonsko predpisanih postopkov oddaje naročil (tako imenovana evidenčna naročila), pri čemer je bil prag leta 2021 še zvišan. Ti postopki niso redki in pomenijo visoko tveganje za oškodovanje javnih sredstev.

-

Javno naročanje v zdravstvu

Korupcijska tveganja s področja javnih naročil so posebej izrazita v zdravstvu, in sicer zaradi kompleksnosti, razvejanosti in slabe transparentnosti sistema ter hkrati velikega obsega finančnih sredstev, ki jih zdravstvo upravlja. Javno naročanje v zdravstvu je pri tem še posebej podvrženo tveganju za nasprotje interesov zaradi povezanosti zaposlenih v zdravstvu z dobavitelji. Sistemsko pomanjkljivo so urejene tudi varovalke pri hkratnem opravljanju javne službe in zasebne zdravstvene prakse, kar korupcijska tveganja le še povečuje.

-

Javno naročanje in upravljanje na področju infrastrukture

Podobno so izrazita korupcijska tveganja pri večjih javnih investicijskih projektih na področju infrastrukture, podprtih z velikimi finančnimi sredstvi. Pri teh investicijskih projektih obstajajo izrazita tveganja za prirejanje javnih naročil v korist določenemu ponudniku, nedovoljene vplive v postopku podeljevanja javnih naročil, kartelne dogovore med ponudniki, podkupovanje in nedovoljena, neprijavljena darila ter zlorabe.

Imenovanja v organe družb, v katerih imata država ali lokalna skupnost večinski delež ali prevladujoči vpliv

Pri upravljanju javnega premoženja v okviru podjetij v lasti države in lokalne skupnosti nastajajo tveganja za politična imenovanja članov nadzornih organov in organov upravljanja brez ustreznih strokovnih kompetenc. Tak pristop vpliva na slabšo učinkovitost upravljanja teh podjetij, zmanjšuje njihovo vrednost in s tem obseg državnega premoženja.

Nasprotje interesov

Zaradi majhnosti države (pogovorno »vsak pozna vsakogar«) v Republiki Sloveniji pogosto prihaja do tveganja za nastanek nasprotja interesov. Gre za okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe ali osebe, ki jo subjekt javnega sektorja imenuje za zunanjega člana komisije, sveta, delovnih skupin ali drugega primerljivega telesa, vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. V zvezi s tem je dokazano nasprotje interesov pogosto le še korak do korupcije.

Nasprotje interesov samo po sebi ni nezakonito. Zakonodaja ureja, kako je treba ravnati ob morebitnem nastanku okoliščin nasprotja interesov, in sicer z izločitvijo uradne osebe iz postopka, v katerem bi lahko prišlo do nasprotja interesov. Kljub že dolgoletni urejenosti področja in stalnemu prizadevanju za večjo ozaveščenost uradnih oseb glede upoštevanja dolžnega izogibanja nasprotju interesov v praksi še vedno prihaja do kršitev. Tudi razpršenost ureditve izogibanja nasprotju interesov v več področnih zakonih povzroča težave pri ozaveščenosti in kršitve.

Najpogostejše izzive izogibanju nasprotju interesov KPK zaznava pri imenovanju poslovodstva in nadzornikov družb v večinski lasti države ali lokalne skupnosti, kjer so pri odločanju pogoste politične oziroma osebne in družinske povezave namesto strokovnosti, kar ne zagotavlja optimalnega upravljanja javnega premoženja. Pogosta so tudi nasprotja interesov pri imenovanjih ravnateljev, kjer so mnenja učiteljskega zbora in sveta javnega zavoda pogosto močno obremenjena z nasprotji interesov.

Lobiranje

Institut lobiranja je vzpostavljen za krepitev transparentnosti in zakonitosti vplivov interesnih organizacij na odločitve odločevalcev v javnem sektorju.

Odsotnost poročanja o lobističnih stikih ostaja izziv, saj je na podlagi medijskih poročanj in prijav razvidno, da ostaja v Republiki Sloveniji del lobističnih stikov neprijavljen. Za to lahko obstajata vsaj dva temeljna razloga. Prvi je v slabem poznavanju instituta lobiranja, saj številni zaposleni v javnem sektorju kljub številnim izobraževanjem še vedno ne vedo, kaj je lobiranje in kakšne so njihove dolžnosti glede prijave lobističnih stikov. Drugi razlog za odsotnost poročanja pa je, da gre za stike, ki jih vpleteni ne želijo razkriti javnosti in jih je, razen v primeru podanih konkretnih informacij prijaviteljev, izredno težko dokazati. Tu pride do izraza vloga integritete posameznika oziroma uradne osebe. Prijava lobističnega stika v položaju, kjer za konkretni stik ne ve nihče in nihče ne bi zanj izvedel, je pričakovano in dolžno ravnanje ter tako v celoti odvisno od integritete udeležencev v stiku.

Veljavna sistemska ureditev lobiranja ne omogoča celovitega vsebinskega nadzora nad lobiranjem in dopušča obvode za nezakonite vplive. Eden od razlogov so različni zakonski roki poročanj lobistov in lobirancev. Registrirani lobisti in interesne organizacije morajo oddati poročilo o lobističnih stikih za prejšnje leto (do konca januarja za prejšnje leto), pri čemer imajo interesne organizacije možnost sproti poročati o lobističnih stikih, lobiranci pa morajo narediti zapis o lobističnem stiku v osmih dneh od stika. Ob tako oddaljenih rokih poročanja izvedba sprotnega nadzora ni izvedljiva. Drugi razlog je takojšnja javnost zapisov lobirancev o lobističnih stikih, ki sama po sebi nedvomno omogoča želeno največjo možno transparentnost lobiranja, a v kombinaciji z zgoraj navedenimi različnimi roki za poročanje omogoča obvod v poročanju lobistov. Ti lahko namreč svoje poročilo v celoti prilagodijo že objavljenemu zapisu lobiranca, pri katerem so lobirali.

Lokalna samouprava

Na področju lokalne samouprave že leta obstajajo izrazita tveganja pri imenovanju članov v organe družb, v katerih ima lokalna skupnost večinski delež ali prevladujoči vpliv, ali pri zaposlovanju v okviru občine (ne temeljijo na imenovanju strokovno najbolj usposobljenih oseb in pri tem prihaja do nasprotja interesov), na področju lobiranja (skoraj neobstoječe poročanje o lobističnih stikih) in na področju omejitev poslovanja.

Na tveganja v lokalnem okolju poleg KPK opozarjajo tudi drugi deležniki. Leta 2016 je posebno raziskavo⁴ o tem izvedla tudi Transparency International Slovenia, v kateri so poudarili, da slovenske občine sprejemajo najrazličnejše pravilnike in načrte integritete, v praksi pa jih ne izvajajo. Zahtevam zakonodaje, podzakonskih aktov in smernic je tako pravnoformalno zadoščeno, namen pa ni dosežen.

Utrjevanje transparentnosti, integritete in odgovornosti ostaja izziv za večino slovenskih občin, kjer imajo župani in županje veliko moč pri razporejanju sredstev proračuna, še posebej tistih, za katera ni treba izpeljati postopkov javnega naročanja. Občinski svetniki, sploh, če ima županova koalicija večino, pri tem običajno le potrjujejo županove odločitve. V nadzornih odborih občin, ki naj bi bdeli nad smotrno porabo občinskih sredstev, pogosto sedijo ljudje s premalo strokovnega znanja. Pomanjkljiv je tudi zunanji nadzor. Velika tveganja nastajajo tudi na področju zaposlovanja uslužbencev v okviru občinske uprave in na področju javnih naročil.

III/2. Zaznave drugih institucij

Statistika Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije glede obravnavanih korupcijskih kaznivih dejanj

Koruptivna dejanja so praviloma težje dokazljiva, saj so neredko vezana izključno na medosebni dogovor med neposrednimi storilci. Zato pridobivanje dokazov ni preprosto, dobro sodelovanje organov pregona pa je pri tem nujno. Državna tožilstva v svojih letnih poročilih navajajo anonimne prijave, ki otežujejo dokazovanje na sodiščih, opozarjajo na prekratke zastaralne roke za zadeve, katerih obravnava se je začela pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1C) (Uradni list RS, št. 54/2015), ki je zastaralne roke podaljšal na 20 let, in na kompleksnost postopkov obravnave koruptivnih dejanj.

Podatki Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije za leto 2022⁵ kažejo zmanjšanje števila ovadb za korupcijska kazniva dejanja glede na prejšnja leta. V letu 2022 so državna tožilstva prejela 152 ovadb, ki so se nanašale na korupcijska kazniva dejanja, od teh se jih je 67 nanašalo na sprejem ali dajanje nedovoljenih daril, 58 na sprejemanje ali dajanje podkupnine in 26 na dajanje koristi oziroma sprejemanje daril za nezakonito posredovanje. Ena ovadba se je nanašala na kršitev proste volje volivcev. Pri tem je bilo v letu 2022 v primerih korupcijskih kaznivih dejanj izdanih deset obsodilnih sodb in ena zavrnilna sodba. V zadnjih desetih letih so državna tožilstva prejela ovadbe, ki so se nanašale na korupcijska kazniva dejanja, kakor izhaja iz spodnje preglednice:

Korupcijska kazniva dejanja - prejete ovadbe po podatkih Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije
Leto	2022	2021	2020	2019	2018	2017	2016	2015	2014	2013
Število ovadb	152	365	121	222	229	170	197	148	159	161

Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije ugotavlja,⁶ da je v okviru korupcijske kriminalitete velika težava sistemska korupcija, ki hromi učinkovitost delovanja javnega sektorja, trga in konkurence ter neposredno vpliva na oškodovanje proračuna, ob tem je povezana z neobvladovanjem nasprotja interesov, pomanjkanjem prevzemanja odgovornosti za lastna ravnanja, prenormiranim sistemom javnega naročanja, netransparentnim lobiranjem, pomanjkanjem občutka za oškodovanje javnih sredstev ter čezmernim vplivom politike in ozkih interesnih skupin na upravljanje državnega premoženja.

Leta 2022 je državno tožilstvo obravnavalo največ primerov korupcije na področjih, povezanih z javnimi naročili in javnimi razpisi, kjer so poseben sklop koruptivna ravnanja, povezana z izvajanjem zdravstvene dejavnosti (na primer nabava materiala, plačevanje zdravstvenih storitev, dobava hitrih antigenskih testov, respiratorjev, zaščitne opreme in podobno). Kot prednostne obravnavajo tudi zadeve v povezavi z izvajanjem bančne dejavnosti, kjer se nezakonitosti kažejo predvsem v obliki izvajanja zlorab s strani bančnih uslužbencev in oškodovanj bank pri dajanju kreditov, ki nato niso odplačani (kredit kot protipravna premoženjska korist), pa tudi kot korupcijska dejanja bančnih uslužbencev, ki so v povezavi z zunanjimi posredniki, ki so vplivali na odločitev o ugoditvi kreditov in v ta namen prejemali podkupnine in nezakonite nagrade. Tožilstvo je v zadnjih letih obravnavalo tudi veliko število kaznivih dejanj korupcije na področju varnosti v prometu.

Indeks zaznave korupcije Transparency International

Indeks zaznave korupcije Transparency International temelji na merjenju zaznavanja korupcije v javnem sektorju. Republika Slovenija je po rezultatih tega indeksa leta 2022 prejela 56 točk in se uvrstila na 41. mesto, kar je njena najnižja uvrstitev v zadnjih desetih letih.⁷ Indeks je narejen na podlagi združitve podatkov in analiz mednarodnih virov, raziskav mnenja tako strokovnjakov kot tudi članov vodstev podjetij. Rezultati so prikazani na lestvici od 0 (zelo koruptivno) do 100 (zelo čisto).

Indeks zaznave korupcije za Republiko Slovenijo po letih
LETO	2022	2021	2020	2019	2018	2017	2016	2015	2014	2013	2012
PREJETO ŠTEVILO TOČK	56	57	60	60	60	61	61	60	58	57	61

Indeks zaznave korupcije - najbolje uvrščene evropske države leta 2022
Danska	90
Finska	87
Norveška	84
Švedska	83
Švica	82
Nizozemska	80
Nemčija	79
Irska	77
Luksemburg	77
Estonija	74
Islandija	74

Evrobarometer

Evropska komisija je aprila in maja 2022 izvedla raziskavo evrobarometra,⁸ ki je bila namenjena pregledu javnega mnenja o stanju korupcije v vseh 27 državah članicah EU. Rezultati te raziskave kažejo, da je bila v letu 2022 Republika Slovenija ena od treh držav z največjim deležem vprašanih, ki menijo, da se je stopnja korupcije v njihovi državi v zadnjih treh letih povečala (Slovenija 65 odstotkov, Ciper 66 odstotkov, Hrvaška 67 odstotkov). Maja 2023 je Evropska komisija raziskavo ponovila.⁹ Rezultati iz leta 2023 kažejo, da se je v Republiki Sloveniji delež vprašanih, ki menijo, da se je stopnja korupcije v zadnjih treh letih povečala, sicer zmanjšal (na 54 odstotkov vprašanih, 11 odstotkov manj kot leta 2022), a se je hkrati za prav toliko povečal delež tistih, ki pravijo, da je stopnja korupcije v zadnjih treh letih ostala enaka (37 odstotkov vprašanih, 11 odstotkov več kot v letu 2022). Tak rezultat kaže, da vprašani sicer zaznavajo stabilizacijo razmer, ne pa tudi zmanjšanja stopnje korupcije.

V raziskavi iz leta 2023 je bil delež tistih, ki menijo, da je v Republiki Sloveniji korupcija razširjena, 83 odstotkov (v letu 2022 87 odstotkov), da ni razširjena, pa le 14 odstotkov (v letu 2022 11 odstotkov). Za primerjavo: na Finskem 82 odstotkov vprašanih meni, da korupcija pri njih ni razširjena, in 13 odstotkov, da je razširjena. Največ vprašanih v Republiki Sloveniji meni, da je korupcija (v obliki podkupnin in zlorabe položaja) najpogostejša pri političnih strankah (64 odstotkov, 65 odstotkov v letu 2022), politikih (60 odstotkov, 67 odstotkov v letu 2022) in uradnikih, ki dodeljujejo naročila pri javnih razpisih (50 odstotkov, 59 odstotkov v letu 2022) in izdajajo gradbena dovoljenja (50 odstotkov, 52 odstotkov v letu 2022).

Glede učinkovitosti boja Republike Slovenije proti korupciji je med vprašanimi prevladovalo mnenje, da pregon korupcijskih kaznivih dejanj v državi ni dovolj uspešen, da bi odvrnil ljudi od korupcije. Tako meni kar 69 odstotkov vprašanih (76 odstotkov v letu 2022), le 26 odstotkov (20 odstotkov v letu 2022) pa jih meni, da je pregon v Republiki Sloveniji dovolj uspešen. Podobno mnenje prevladuje v Grčiji (72 odstotkov proti 25 odstotkov), na Češkem (69 odstotkov proti 23 odstotkov) ter v Bolgariji (61 odstotkov proti 18 odstotkov) in Španiji (64 odstotkov proti 28 odstotkov). V državah z najboljšimi rezultati se sicer večina ljudi strinja, da je boj proti korupciji uspešen pri odvračanju od nadaljnje korupcije, a je razmerje blizu enakomerne porazdelitve, na primer na Nizozemskem je 51 odstotkov vprašanih menilo, da je pregon uspešen, 42 odstotkov pa, da je neuspešen.

Enako velja za pregon korupcijskih dejanj, v katera so vpletene visoko izpostavljene osebe, saj se kar 71 odstotkov vprašanih (81 odstotkov v letu 2022) strinja, da v Sloveniji tak pregon ni dovolj učinkovit. Približno enako velik delež vprašanih s takim mnenjem je tudi v Italiji in Bolgariji (72 odstotkov) ter na Slovaškem in v Latviji (68 odstotkov).

Na ravni EU se je kar v 15 državah zmanjšal delež tistih, ki se strinjajo, da se ukrepi proti korupciji izvajajo nepristransko. Tako zmanjšanje je evrobarometer zaznal tudi v Sloveniji, in sicer kar za 7 odstotkov. Skupni delež vprašanih, ki se strinjajo, da se ukrepi proti korupciji izvajajo nepristransko, je le 27 odstotkov.

V Republiki Sloveniji je 16 odstotkov vprašanih (23 odstotkov v letu 2022) odgovorilo, da osebno poznajo nekoga, ki sprejema podkupnine. Podoben rezultat imajo Madžarska (16 odstotkov), Bolgarija in Malta (17 odstotkov) ter Luksemburg (15 odstotkov).

V Republiki Sloveniji 36 odstotkov vprašanih (46 odstotkov v letu 2022) meni, da je prijava korupcije brezpredmetna, saj proti storilcem ne bi bile uvedene sankcije. Podobno menijo v Bolgariji (36 odstotkov) in Latviji (35 odstotkov). 47 odstotkov vprašanih meni, da se v Republiki Sloveniji ljudje ne odločajo za prijavo korupcije, ker jo je težko dokazati. Podobno menijo na Madžarskem (46 odstotkov) in v Nemčiji (48 odstotkov). Hkrati pa je Republika Slovenija v vrhu držav, kjer je največ vprašanih (62 odstotkov) izrazilo mnenje, da ve, kam je treba prijaviti korupcijo. Podoben rezultat ima tudi Malta s 63 odstotki vprašanih.

Indeks vladavina prava: World Justice Project

Indeks vladavina prava je raziskava,¹⁰ izvedena med strokovnjaki z različnih področij, med civilno družbo, drugimi deležniki in splošno javnostjo, ki temelji na 44 kazalnikih. Izvaja jo mednarodna organizacija civilne družbe World Justice Project.

Republika Slovenija se na lestvici držav v indeksu vladavina prava z rezultatom 0,68 uvršča na 31. mesto, pri čemer pomeni vrednost 0 odsotnost vladavine prava, 1 pa učinkovito vladavino prava. Enako oziroma podobno vrednost kot Republika Slovenija so dosegle tudi Malta, Kostarika, Ciper in Italija (0,67), nekoliko nižji rezultat pa imajo Čile, Barbados in Slovaška (vse 0,66).

Primerjalno s prejšnjimi leti ima Republika Slovenija od leta 2015 na lestvici indeksa vladavina prava približno enak rezultat.

Rezultati indeksa vladavina prava v letih 2015-2022, Slovenija
Leto	2015	2016	2017-2018	2019	2020	2021	2022
Indeks	0,66	0,67	0,67	0,67	0,69	0,68	0,68

Indeks vladavina prava vsebuje tudi kazalnik odsotnost korupcije, kjer so države ocenjene glede na mnenja vprašanih o prisotnosti korupcije v državi. Na tej lestvici je Republika Slovenija v primerjavi z vsemi 140 državami, ki so zajete v raziskavo, z rezultatom 0,65 na 38. mestu. Republika Slovenija je s tem rezultatom hkrati na 24. mestu med 31 državami skupine držav EU, EFTA in Severne Amerike.

Republika Slovenija je pri kazalniku odsotnost korupcije v letih 2015-2022 dosegla te rezultate:

Indeks vladavina prava, odsotnost korupcije, Slovenija 2015-2022
Leto	2015	2016	2017-2018	2019	2020	2021	2022
Indeks	0,60	0,60	0,63	0,66	0,66	0,66	0,65

Pri tem so bili v Republiki Sloveniji v letu 2022 pri posameznih vprašanjih raziskave o odsotnosti korupcije rezultati precej raznoliki. Tako je pri trditvah:

-

»visoki vladni uradniki ne zlorabljajo funkcije za zasebno korist« - 0,61;

-

»pravosodni funkcionarji ne zlorabljajo funkcije za zasebno korist« - 0,76;

-

»funkcionarji v policiji in vojski ne zlorabljajo funkcije za zasebno korist« - 0,76;

-

»funkcionarji v zakonodajni veji oblasti ne zlorabljajo funkcije za zasebno korist« - 0,45.

Rezultati kažejo, da vprašani menijo, da je korupcije v Republiki Sloveniji več pri delovanju zakonodajne veje oblasti, manj pa pri sodni veji oblasti ter v policiji in vojski.

Indeks meri tudi mnenje o uspešnosti kazenskega pravosodja. Pri tem je Republika Slovenija z rezultatom 0,55 dosegla slabše, 44. mesto. V sedmih letih se je njen rezultat znižal kar za 0,8, saj je bil leta 2015 0,63.

Pri tem je Republika Slovenija pri odgovorih na postavljene trditve dosegla te rezultate:

-

»sistem preiskave kaznivih dejanj je učinkovit« - 0,44;

-

»kazenskopravni sistem ni podvržen nedovoljenemu vladnemu vplivu« - 0,44;

-

»kazenskopravni sistem je nepristranski« - 0,51.

V okviru kazalnika zamejitev oblasti, kjer ima Republika Slovenija rezultat 0,65, je Republika Slovenija na trditev »vladni uslužbenci so za kršitve sankcionirani« dosegla rezultat 0,51 (povprečni rezultat držav njene skupine pa je 0,65).

Druge organizacije in institucije

Svetovna banka letno objavlja indeks Worldwide Governance Indicators (WGI),¹¹ ki temelji na raziskavi in obdelavi podatkov raziskovalnih inštitutov, skupin strokovnjakov, nevladnih organizacij in zasebnih podjetij za več kot 200 držav. Raziskava se nanaša na šest področij upravljanja države, med njimi tudi na nadzor oziroma zamejevanje korupcije.

Na področju zamejevanja korupcije je Republika Slovenija leta 2021 dosegla 75,9 točke, pri čemer pomeni vrednost 0 popolno neobvladovanje korupcije, 100 pa učinkovito zamejitev korupcije. Od leta 2018 se dosežena vrednost stalno zmanjšuje (leta 2018 - 80,29 odstotka, leta 2019 - 80,77 odstotka, leta 2020 - 78,85 odstotka, leta 2021 - 75,96 odstotka).

Poleg zgoraj navedenega obstajajo tudi drugi posredni mehanizmi spremljanja stopnje korupcije, na primer z izračunom stroškov korupcije v odnosu do državnega BDP. Tako raziskavo z naslovom Stroški korupcije v EU je leta 2018 izvedla stranka zelenih Evropskega parlamenta.¹² Po njej znaša strošek korupcije v Republiki Sloveniji 8,5 odstotka letnega BDP, kar je bilo leta 2018 približno 3,5 milijarde evrov, na začetku leta 2023 pa bi bilo to, preračunano na BDP, že 4,4 milijarde evrov.

Posamezne vidike pravne države in stanje korupcije v Republiki Sloveniji ocenjujejo tudi druge mednarodne organizacije, kar pomeni, da je področje pod drobnogledom na vseh ravneh. GRECO ima vzpostavljen ocenjevalni mehanizem, ki izvaja ocenjevalne postopke o zakonodajah držav, institucionalni ureditvi boja proti korupciji in praktičnih dosežkih na tem področju. Poročila iz ocenjevanja so javno dostopna. Podobno, a z nekoliko drugačnimi poudarki, ima vzpostavljen mehanizem samoocenjevanja Organizacija združenih narodov (ZN). Z ocenjevanjem se preverja izvajanje Konvencije Združenih narodov proti korupciji (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/08 in 51/09). Evropska komisija vsako leto pripravi tudi poročilo o stanju pravne države, v katerem preuči napredek držav članic EU na področjih, ki so kazalniki pravne države, in izda poročila. V okviru OECD je bila ustanovljena delovna skupina za boj proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju. V okviru delovne skupine države članice v procesu medsebojnega ocenjevanja ugotavljajo skladnost predpisov posamezne države s Konvencijo o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju in s priporočili, izdanimi na njeni podlagi. Hkrati je bila v okviru OECD oblikovana tudi mreža za integriteto javnega sektorja, ki preučuje prisotnost kazalnikov integritete v javnem sektorju v državah članicah OECD.

III/3. Sklep

Iz opisanih kazalnikov izhaja, da stanje na področju preprečevanja korupcije ni zadovoljivo, še posebej zaradi dejstva, da na nekaterih lestvicah nazadujemo, namesto da bi napredovali. Skrb vzbuja tudi dejstvo, da se Republika Slovenija na prikazanih lestvicah pri številnih kazalnikih ne približuje državam, ki so na področju preprečevanja korupcije in krepitve integritete uspešnejše in so zgled (na primer nekatere zahodnoevropske in skandinavske države). Resolucija in njen akcijski načrt sta ključna koraka, s katerima bo Republika Slovenija lahko učinkovito preprečevala korupcijo in krepila integriteto ter se pridružila državam z najvišjim ugledom na tem področju.

V nadaljevanju so navedeni strateški cilji, usmerjeni v izboljšanje stanja, ki bodo opredeljeni s konkretnimi ukrepi v akcijskem načrtu.

IV. CILJI RESOLUCIJE

Temeljni namen in splošni cilji resolucije, kot jih predvideva ZIntPK, so:

-

dolgoročna in trajna zamejitev pogojev za nastanek in razvoj korupcije ter tveganj za korupcijo in kršitve integritete,

-

vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okolja za preprečevanje korupcije in krepitev transparentnosti,

-

dosledna uveljavitev odgovornosti (tako osebne kot tudi pravne) za nezakonita dejanja.

Poleg splošnih ciljev si je treba prizadevati tudi za uresničitev ključnih ciljev, ki so:

1.

krepitev transparentnosti delovanja države, vključno s preglednostjo razpolaganja s proračunskimi sredstvi,

2.

krepitev integritete in sprejemanje odgovornosti ter krepitev ničelne tolerance do korupcije v državi in družbi,

Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS-1)

Časovnica