TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika osumljenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Ker se za oceno dokazov o obstoju utemeljenega suma (2. odstavek 202. člena ZKP) ne zahtevajo tako visoki standardi, kot se to zahteva za obrazložitev sodbe (7. odstavek 364. člena ZKP), ni mogoče enačiti obrazložitve obstoja utemeljenega suma z obrazložitvijo gotovosti v sodbi, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Sodišče je vezano na predlog za odreditev pripora (1. odstavek 202. člena ZKP), ni pa vezano na razloge, ki jih državni tožilec navaja za utemeljitev tega predloga oziroma je na te podatke (dokaze) vezano le toliko, da na podlagi njih presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje ali ne in ali iz njih izhaja kateri od razlogov za pripor. Sodišče je torej tisto, ki samo neodvisno ugotavlja obstoj utemeljenega suma, svoje zaključke, temelječe na konkretnih okoliščinah, pa mora utemeljiti v sklepu.

Nepotrebno ponavljanje s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin v odločbi pritožbenega sodišča ni potrebno, še toliko bolj pa izostanek tega ne pomeni kršitve iz 1. odstavka 395. člena ZKP.