TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Pomanjkanje vsebinske argumentacije o ključnem vprašanju, ki ga je izpostavil storilec v zahtevi in odsotnost ocene o verodostojnosti priče, predstavljata kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Hkrati pa dejstvo, da iz obrazložitve sodbe ni razvidna argumentacija glede dejanskega vprašanja, ki je bilo odločilno za presojo očitane kršitve določb ZPrCP, pomeni tudi kršitev kršitev 22. člena Ustave. Omenjeno določilo namreč terja, da mora sodišče v sodni odločbi na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo.

Pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka kot njen sestavni del, zagotavljata, da lahko vsakdo pride do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese ter s tem vpliva na izid postopka. Omenjeni pravici sta izraz spoštovanja posameznikovega dostojanstva in njegove subjektivitete v postopku. Ta dva namena sta lahko uresničena le, kolikor ima posameznik možnost biti zaslišan na ustni obravnavi. Glede na to, da je bil v obravnavani zadevi odgovor na ključno vprašanje, kje se je nahajal pešec v trenutku, ko je na prehod zapeljal storilec, odvisen ravno od presoje izjave storilca in izpovedbe priče, bi moralo sodišče o tem zaslišati tudi storilca. Navedeno velja še v toliko večji meri ob upoštevanju dejstva, da je storilec v zahtevi to tudi sam predlagal. Glede na to, da sodišče ni zaslišalo storilca, je s tem poseglo v njegovo pravico do izjave.