TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka za znesek 2.300,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 do plačila ter v II. točki glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (za plačilo zneska 1.006,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 do plačila).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodna praksa ne terja, da se v tovrstnih sporih za posamezni dan navede posamezna dela in naloge, za kar se zavzema toženka. Navedbe tožnika so sicer res splošne, kot opozarja toženka je tožnik trdil, da je na proste dneve po potrebi razvažal perilo in vodo ter opravljal izvoze vozil, vendar pa je kljub temu zadostil trditvenemu bremenu, saj je za določena opravila zatrjeval, da jih je opravljal dnevno.

Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ob nedeljah ni mogel biti prost, saj je moral takrat voziti avtobus. Priče sicer tega niso povedale za vsako od posameznih nedelj, kjer je zabeleženo, da je bil tožnik prost, vendar so vse potrdile, da je moral ob nedeljah voziti avtobus, kar zadostuje.

Za ostalih 16 dni tedenskega počitka, za katere je bila tožniku prisojena odškodnina, iz sodbe ne izhaja, kakšne so bile konkretne zadolžite tožnika v času, ko naj bi koristil tedenski počitek in koliko časa je ta dela opravljal. Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost in koliko časa. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik na ostale proste dneve, ki niso nedelje, opravljal določena dela.