TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo po ZPKri, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Dejstvo, da je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Določba 1. odstavka 34. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (Uradni list FLRJ, št. 107) je bila diskriminatorna do tistih vojaških oseb, ki so se izmikale vojaški službi zaradi verskega ali kakšnega drugega osebnega prepričanja.

Pravica do ugovora vesti ni zagotovljena z določbo 9. člena EKČP.

Ker se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, zgolj zaradi dejstva, da je bil obsojencu s sklepom Komisije za izvajanje ZPKri tudi v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.