Odločba o ugotovitvi, da je tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v neskladju z Ustavo

1858. Odločba o ugotovitvi, da je tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-189/21-12

Datum: 26. 5. 2022

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Mariboru, na seji 26. maja 2022

Tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21), kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke tega izreka lahko tretji začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na določeno premičnino ni dopustna, v obdobju od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega do konca izvršbe.

Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pojasnjuje, da odloča o tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičnino, ki jo je po vložitvi ugovora tretjega iz 64. člena ZIZ vložila oseba, ki trdi, da je lastnica zarubljene stvari. Tožnica naj bi tožbo vložila po izteku roka 30 dni iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ. Po mnenju predlagatelja je navedeni rok procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče lahko takšno tožbo obravnavalo. Predlagatelj navaja, da bi moral zato tožbo zavreči, vendar namesto tega vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 65. člena ZIZ zaradi neskladja s 33. členom Ustave.

Po oceni predlagatelja sta ugovor tretjega in tožba na nedopustnost izvršbe odraz varstva lastninske pravice. Z njima naj bi tretji lahko preprečil, da se njegova stvar proda v izvršilnem postopku, ki teče zoper izvršilnega dolžnika, in da kupec na njej originarno pridobi lastninsko pravico. Ustavno problematičen naj bi bil rok 30 dni za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, ki naj bi tako močno omejil možnosti tretjega, da uveljavi svoje upravičenje ubraniti svojo lastninsko pravico pred neupravičenimi posegi, da naj bi bila s tem kršena človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem predlagatelj poudarja, da so z ustavnim jamstvom zasebne lastnine varovani vsi pravni položaji, ki imajo za posameznika na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju.

Predlagatelj meni, da izpodbijani poseg – časovna omejitev možnosti lastnika, da prepreči izvršbo na svojo stvar – zasleduje legitimne cilje, to je varstvo upnikovih premoženjskih pravic, učinkovitejše poplačilo upnikov in varstvo pravnega prometa. Ureditev naj bi bila primerna za dosego teh ciljev. Predlagatelj pa zanika nujnost tega posega. V zahtevi obširno povzema stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 18) in se nanje opira. Prepričan je namreč, da je ureditev ugovora tretjega in tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe v bistvenem primerljiva z ureditvijo uveljavljanja izločitvene pravice v stečajnem postopku. Predlagatelj zato sklepa, da presoja Ustavnega sodišča o odsotnosti nujnosti ureditve, ki je predvidevala izgubo izločitvene pravice zaradi opustitve vložitve ustrezne tožbe v enomesečnem roku, nakazuje, da je iz enakega razloga protiustavna tudi ureditev, ki omogoča izgubo pravice vložiti tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe po preteku 30 dni od pravnomočne zavrnitve ugovora tretjega. Poseg naj ne bi bil nujen; zasledovani cilj naj bi se lahko dosegel tudi tako, da bi tretji imel pravico vložiti tožbo vse do prodaje stvari v izvršilnem postopku. Tretji, ki bi odlašal z vložitvijo tožbe, bi tako zgolj tvegal prodajo v izvršbi. Po mnenju predlagatelja bi taka ureditev še vedno ohranila učinkovitost izvršbe, hkrati pa tretji ne bi bil v tolikšni meri omejen pri uveljavitvi s 33. členom Ustave varovanih upravičenj.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril. Mnenje o zahtevi je dala Vlada, ki meni, da izpodbijana ureditev izločitvene tožbe tretjega iz ZIZ ni primerljiva (na način, kot naj bi ju primerjala zahteva predlagatelja) z ureditvijo iz Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in št. 178/21 – popr. – v nadaljevanju ZFPPIPP), ki jo je Ustavno sodišče presojalo v odločbi št. U-I-44/18. Izpostavlja drugi odstavek 64. člena ZIZ, ki določa, da se ugovor tretjega lahko vloži do konca izvršilnega postopka. Zaradi tega predhodnega postopka in pravnomočne odločitve sodišča o ugovoru tretjega, katerega vložitev naj ne bi bila časovno zamejena, naj bi bilo tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe primerneje obravnavati kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi ugovora tretjega. Po mnenju Vlade se je pri presoji ustavnosti izpodbijane ureditve zato treba nasloniti na 25. člen Ustave. Prekluzivni rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ naj bi pomenil omejitev te človekove pravice. Vendar naj prekluzivni roki po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča sami po sebi ne bi bili nedopustni, saj služijo zagotavljanju jasnosti in gotovosti medsebojnih pravnih razmerij, kot tudi pravni varnosti. Vlada trdi, da bi možnost vložitve izločitvene tožbe vse do prodaje stvari v izvršilnem postopku povzročila številne zaplete tako pri delu izvršiteljev kot sodišča, kar naj bi onemogočalo doseganje učinkovitosti izvršbe. Predlagatelj se je izjasnil o mnenju Vlade. Navaja, da tretji šele z vložitvijo tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pridobi možnost, da se o njegovi pravici vsebinsko odloči. Predlagatelj dodatno utemeljuje svojo tezo iz zahteve o primerljivosti mehanizmov za varstvo pravice do zasebne lastnine tretjih v stečajnem in izvršilnem postopku. Edina prava razlika med obema ureditvama naj bi bila ta, da v izvršilnem postopku tretji izgubi varstvo svoje pravice do zasebne lastnine z zamudo izpodbijanega roka trideset dni za vložitev tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe. Predlagatelj opozarja, da z zavrženjem tožbe tretjega zaradi vložitve po poteku roka preneha tudi odložni razlog.

Upravičenost predlagatelja za vložitev zahteve in obseg presoje Ustavnega sodišča