TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati denarno nadomestilo v višini 11.889,44 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, tj. obračun denarnega nadomestila v znesku 335.648,08 EUR bruto in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da se, čeprav je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času veljavnosti ZDR, za presojo višine denarnega povračila uporablja določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki je že veljala v času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in po kateri se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Datum odločanja o sodni razvezi in datum sodne razveze lahko sovpadata, vendar že po dikciji 118. člena ZDR-1 (ugotovitev delovnega razmerja najkasneje do odločitve sodišča prve stopnje) to ni nujno.

Ugotovitev, ali se je tožnik prijavil na Zavod RS za zaposlovanje, ni bistvena za presojo višine denarnega povračila.