Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom |...

2636. Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom

Na podlagi 72. člena carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) in 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

U R E D B O
o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom

I. DEL

SKUPNE DOLOČBE

1. Poglavje

Splošno

1. člen

(vsebina uredbe)

Ta uredba določa natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom.

2. člen

(načelo nediskriminatornosti)

Vložnik zahtevka lahko pridobi dovoljenje za uveljavljanje katerega koli carinskega postopka z ekonomskim učinkom, če izpolnjuje pogoje, predpisane s carinskim zakonom in to uredbo in če vlada ni prepovedala ali omejila izvajanja zahtevanega carinskega postopka v skladu z drugim odstavkom 44. člena carinskega zakona.

3. člen

(osnove za odločanje carinskih organov)

(1)

Oddaja carinske deklaracije za začetek carinskega postopka z ekonomskim učinkom se šteje kot vložitev zahtevka za ta postopek, če ni s carinskim zakonom ali to uredbo določeno, da je treba vložiti poseben zahtevek.

(2)

Če se carinski postopki z ekonomskim učinkom dovolijo in vodijo na podlagi vložene carinske deklaracije, mora biti ta izpolnjena v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95) tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni za odločitev o zahtevku, razen, če je bila odobrena poenostavitev v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij (Uradni list RS, št. 56/95).

(3)

Če se carinski postopek z ekonomskim učinkom lahko dovoli le na podlagi posebnega zahtevka, mora biti ta izpolnjen na predpisanem obrazcu v skladu s to uredbo ter vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev.

(4)

Postopek za odprtje carinskega skladišča se vodi na podlagi posebnega zahtevka prosilca, ki se izpolni na predpisanem obrazcu v skladu s to uredbo.

(5)

Minimalna vsebina obrazcev, ki se uporabljajo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena, je določena v prilogah k tej uredbi, ki so njen sestavni del, obliko obrazcev pa določi direktor Carinske uprave Republike Slovenije.

(6)

Če carinski organ meni, da podatki v zahtevku iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena niso popolni ali zadostni za sprejem odločitve, lahko od vložnika zahteva, da predloži dodatne podatke.

4. člen

(spremljajoči dokumenti)

(1)

Vložnik zahtevka mora carinski deklaraciji oziroma zahtevku iz prejšnjega člena priložiti vse dokumente in dokaze, ki so potrebni za odločitev.

(2)

Dokumente iz prejšnjega odstavka mora vložnik zahtevka predložiti v originalu ali dvojniku originala. Ti dokumenti so sestavni del carinske deklaracije oziroma zahtevka, v katerem morajo biti navedeni podatki o številu spremljajočih dokumentov.

5. člen

(odgovornost vložnika zahtevka)

Vložnik zahtevka je odgovoren za:

1.

točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji ali zahtevku;

2.

verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložil deklaraciji oziroma zahtevku ter za

3.

spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve posameznega postopka.

6. člen

(odločbe carinskih organov)

(1)

Carinski organ odloči o odobritvi carinskega postopka z ekonomskim učinkom z odločbo, ki jo izda v obliki zaznamka na carinski deklaraciji oziroma zahtevku, razen v naslednjih primerih:

1.

če zahtevku vložnika ne ugodi ali ne ugodi v celoti;

2.

če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za odprtje carinskega skladišča;

3.

če vložnik zahteva izdajo izjemnega dovoljenja za poslovanje carinskega skladišča iz 80. člena carinskega zakona ali skladiščenje blaga v drugih prostorih v skladu z 19. členom te uredbe;

4.

če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za poslovanje proste carinske prodajalne ali specializiranega skladišča iz 87. oziroma 88. člena carinskega zakona;

5.

če vložnik v okviru postopka uvoza zaradi proizvodnje za izvoz zahteva odobritev uporabe enakovrednega blaga;

6.

če vložnik zahteva izdajo dovoljenja za predelavo blaga pod carinskim nadzorom;

7.

če vložnik zahteva odobritev uporabe sistema zamenjave iz 117. člena carinskega zakona;

8.

če vložnik zahtevka želi pridobiti predhodno splošno dovoljenje za vlaganje carinskih deklaracij za začetek katerega od carinskih postopkov z ekonomskim učinkom.

(2)

Carinski organ mora izdati posebno odločbo tudi, kadar v skladu s tretjim odstavkom 69. člena carinskega zakona dovoljenje odvzame.

(3)

Obliko dovoljenj, ki se v skladu s to uredbo izdajajo na obrazcih, določi direktor Carinske uprave Republike Slovenije.

7. člen

(zavrnitev zahtevka)

Carinski organ zavrne izdajo dovoljenja, če eden od predpisanih pogojev za dovolitev zahtevanega postopka ni izpolnjen.

8. člen

(spreminjanje dovoljenj)

(1)

Odločbo o dovolitvi carinskega postopka z ekonomskim učinkom lahko carinski organ spremeni na podlagi pisnega zahtevka imetnika dovoljenja, če so izpolnjeni pogoji za zahtevano spremembo.

(2)

Za vložitev zahtevka za spremembo dovoljenja se primerno uporabljajo tretji do šesti odstavek 3. člena in 4. člen te uredbe.

(3)

Carinski organ lahko po uradni dolžnosti, zaradi zagotovitve carinskega nadzora izvajanja postopka, spremeni izdano dovoljenje.

9. člen

(odvzem izdanega dovoljenja)

Carinski organ odvzame izdano dovoljenje, če imetnik dovoljenja ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu z izdanim dovoljenjem oziroma krši predpise, v skladu s katerimi mu je bilo dovoljenje izdano.

10. člen

(hramba dokumentov pri carinskih organih)

(1)

Carinski organ mora hraniti vložene zahtevke in priloge skupaj z dvojniki izdanih dovoljenj oziroma dvojniki odločb.

(2)

Carinski organ mora hraniti dokumente iz prejšnjega odstavka najmanj:

-

tri leta od dneva, ko dovoljenje preneha veljati oziroma,

-

v primeru dovoljenja za poslovanje carinskega skladišča, tri leta od dneva, ko je bilo dovoljenje odvzeto ali razveljavljeno.

(3)

V primeru, da je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje odvzeto oziroma ugotovljeno, da je nično, mora carinski organ hraniti dokumente iz prvega odstavka tega člena najmanj tri leta od dneva, ko je bil zahtevek zavrnjen ali dovoljenje odvzeto oziroma ugotovljeno, da je nično.

11. člen

(hramba dokumentov pri imetniku dovoljenja)

(1)

Imetnik dovoljenja in vse druge osebe, na katere se dovoljenje nanaša, morajo svoj izvod dovoljenja in vse druge dokumente, ki se nanašajo na izvajanje dovoljenega postopka, hraniti v skladu z 9. členom carinskega zakona, zbrane na istem mestu.

(2)

Če carinski organ pri izvajanju kontrole ugotovi, da dokumenti niso hranjeni v skladu s prejšnjim odstavkom in imetnik kljub dodatnemu pozivu noče zbranih dokumentov predložiti, se šteje kot, da takšnih dokumentov ni.

12. člen

(možnost pritožbe)

(1)

Zoper odločbo carinskega organa, ki jo le-ta izda v skladu s to uredbo, je mogoča pritožba.

(2)

Pritožba iz prejšnjega odstavka ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Poglavje

Splošni pogoji za odobritev postopka

13. člen

(splošni pogoji po carinskih predpisih)

(1)

Vložnik zahtevka za odobritev carinskega postopka z ekonomskim učinkom mora izpolnjevati naslednje splošne pogoje:

1.

sedež oziroma stalno prebivališče mora imeti na carinskem območju Slovenije (v nadaljevanju: carinsko območje),

2.

dati mora vsa jamstva za pravilno izvajanje zahtevanega postopka,

3.

izpolnjevati mora vse druge predpisane pogoje v zvezi z izvajanjem posameznega postopka.

(2)

Šteje se, da ima vložnik zahtevka sedež na carinskem območju, če je v Republiki Sloveniji vpisan v sodni register ali drugo predpisano evidenco.

(3)

Fizična oseba – vložnik zahtevka mora dokazati stalno prebivališče na carinskem območju z osebno izkaznico ali drugo javno listino, iz katere se da ugotoviti njena istovetnost in prebivališče.

(4)

Ne glede na 1. točko prvega odstavka tega člena lahko carinski organ v skladu s petim odstavkom 47. člena carinskega zakona odobri postopek začasnega uvoza tudi osebi, ki nima stalnega prebivališča oziroma sedeža na carinskem območju.

(5)

Za jamstva iz 2. točke prvega odstavka tega člena se šteje predvsem:

1.

vodenje evidenc in knjig, ki so pomembne za carinski nadzor in kontrolo;

2.

izvajanje proizvodnih postopkov in vodenje skladišča, na tak način, da je carinskim organom omogočen vpogled v izvajanje carinskega postopka;

3.

predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, če ni določeno, da se vložnika zahtevka lahko oprosti te obveznosti;

4.

zanesljivost vložnika zahtevka pri izvajanju carinskih postopkov.

14. člen

(pogoji, ki jih določajo drugi predpisi)

(1)

Če mora blago, za katero naj bi bil začet kateri od postopkov z ekonomskim učinkom, izpolnjevati posebne pogoje, določene z drugimi predpisi, mora vložnik zahtevka dokazati, da so ti pogoji izpolnjeni.

(2)

Če je s predpisi iz prejšnjega odstavka določeno, da se sme določena vrsta blaga uporabljati le po pridobitvi dovoljenja pristojnega organa, mora vložnik zahtevka dokazati izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka s tem dovoljenjem.

II. DEL

CARINSKO SKLADIŠČENJE

1. Poglavje

Splošno

15. člen

(vrste carinskih skladišč)

(1)

Carinsko blago se lahko v skladu s predpisanimi pogoji skladišči v enem od naslednjih vrst carinskih skladišč:

1.

javno skladišče, v katerem je imetnik carinskega skladišča odgovoren za obveznosti iz 78. člena carinskega zakona (tip A);

2.

javno skladišče, v katerem vsak depozitar carinskega blaga odgovarja za obveznosti iz 1. in 2. točke 78. člena carinskega zakona v skladu s prvim odstavkom 79. člena carinskega zakona (tip B);

3.

zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga (tip C);

4.

zasebno skladišče, v katerem je imetnik skladišča tudi depozitar blaga, ni pa nujno tudi lastnik tega blaga, in v katerem se lahko uporabi drugi odstavek 28. člena te uredbe (tip D);

(2)

V istih prostorih ali na isti lokaciji ni mogoče združiti različnih vrst skladišč iz prejšnjega odstavka.

(3)

Ne glede na prvi odstavek tega člena se lahko carinsko blago skladišči tudi v javnem carinskem skladišču, katerega imetnik je carinski organ (tip F).

(4)

Ne glede na določbo 4. točke prvega odstavka tega člena lahko carinski organ v skladu z 62. členom carinskega zakona naknadno preverja določeno ali priznano osnovo za obračun carinskega dolga.

16. člen

(pogoji za dovolitev carinskega skladišča)

(1)

Carinski organ lahko dovoli odprtje carinskega skladišča, če vložnik zahtevka dokaže da izpolnjuje predpisane pogoje in dokaže, da obstoji dejanska ekonomska potreba (rok ležanja blaga v skladišču, obseg poslovanja ipd.) za carinsko skladiščenje.

(2)

Carinsko skladišče mora biti, ne glede na druge dejavnosti, ki se smejo opravljati v skladišču, namenjeno predvsem skladiščenju carinskega blaga. Dejavnosti, ki se v skladu s to uredbo smejo dovoliti v carinskem skladišču ne smejo prevladovati.

(3)

V prostorih carinskega skladišča ni dovoljeno prodajati skladiščenega blaga na drobno, razen v primeru:

1.

prodaje blaga v prostih carinskih prodajalnah ali specializiranih skladiščih ter

2.

prodaje blaga v okviru mednarodnih sporazumov, na podlagi katerih so diplomatska in konzularna predstavništva ter mednarodne organizacije oproščene plačila carine.

17. člen

(uporaba carinskih skladišč za začasno hrambo blaga)

(1)

Carinski organ lahko dovoli, da se carinska skladišča uporabijo tudi za začasno hrambo blaga v skladu z 38. do 40. členom carinskega zakona.

(2)

Carinsko blago, ki se začasno hrani v carinskem skladišču, se mora hraniti ločeno od preostalega blaga v carinskem skladišču.

(3)

Če carinski organ dovoli imetniku carinskega skladišča, da v carinskem skladišču začasno hrani carinsko blago v skladu s tem členom, mora, kadar je to potrebno zaradi izvajanja carinskega nadzora, evidence za to blago voditi ločeno od ostalih evidenc blaga v carinskem skladišču.

(4)

Imetnik carinskega skladišča in depozitar začasno hranjenega carinskega blaga sta solidarno odgovorna za izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz začasne hrambe carinskega blaga.

18. člen

(prostori carinskega skladišča)

(1)

Carinsko skladišče lahko sestoji iz ene ali več medsebojno povezanih ograjenih površin ali prostorov, ki morajo biti jasno označeni in primerno ločeni od preostalih prostorov in površin.

(2)

Če carinski organi sami vodijo carinsko skladišče mora carinska uprava določiti prostore in površine, ki tvorijo prostore carinskega skladišča in to objaviti v Uradnem listu Republike Slovenije.

19. člen

(skladiščenje blaga v drugih prostorih)

(1)

Kot posebej upravičeni primeri iz drugega odstavka 74. člena carinskega zakona se štejejo predvsem tisti primeri, ko je poseben prostor potreben zaradi posebnih pogojev za skladiščenje posameznih vrst blaga ali če je to potrebno zaradi zasedenosti odobrenih prostorov carinskega skladišča.

(2)

Carinski organ dovoli skladiščenje blaga v drugih prostorih v skladu s prejšnjim odstavkom za vsak primer posebej za čas trajanja upravičenih razlogov, vendar ne za dalj kot šest mesecev.

(3)

V utemeljenih primerih se lahko dovoljenje iz prejšnjega odstavka podaljša.

2. Poglavje

Dovoljenje za odprtje carinskega skladišča

20. člen

(pristojnost)

Zahtevek za odprtje carinskega skladišča vložnik zahtevka vloži pri carinarnici, ki je krajevno pristojna glede na predlagano lokacijo carinskega skladišča.

21. člen

(zahtevek)

Dovoljenje za odprtje carinskega skladišča izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka, ki ga vložnik izpolni na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 1 k tej uredbi, ki je njen sestavi del.

22. člen

(dovoljenje)

(1)

Carinski organ izda na podlagi zahtevka iz prejšnjega člena pisno dovoljenje, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji.

(2)

Skupaj z dovoljenjem za odprtje carinskega skladišča tipa D izda carinski organ v skladu s točko (c) petega odstavka 37. člena uredbe o poenostavitvah glede carinskih deklaracij tudi dovoljenje za sproščanje blaga v prost promet na podlagi knjigovodskih vpisov.

(3)

Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda carinski organ na obrazcu, katerega vsebina ustreza vzorcu iz priloge 2 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

(4)

Imetnik carinskega skladišča lahko začne s poslovanjem, ko pridobi dovoljenje in predloži carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja, če je to v skladu s 24. členom te uredbe potrebno.

23. člen

(redni ukrepi, ki jih sprejmejo carinski organi zaradi izvajanja carinskega nadzorstva)

Kot redne ukrepe carinskega nadzorstva lahko carinski organ določi predvsem:

1.

soključarstvo,

2.

soprisotnost carinskega delavca v času, ko je carinsko skladišče odprto,

3.

obveznost imetnika carinskega skladišča, da dokumentarno spremlja blago oziroma vodi predpisane evidence,

4.

etiketiranje ali drugačno vidno označevanje carinskega blaga,

5.

druge ukrepe, ki zagotavljajo nadzor pri vnosu in iznosu ter odobrenem ravnanju z blagom v carinskem skladišču.

24. člen

(obveznost predložitve instrumenta zavarovanja)

(1)

Imetnik carinskega skladišča mora predložiti instrument zavarovanja prej, preden carinsko skladišče začne s poslovanjem.

(2)

Vrednost instrumenta zavarovanja mora biti najmanj enaka višini carinskih dolgov, ki so ali bi lahko nastali glede na povprečno mesečno višino uvoznih dajatev za blago, ki se je iz carinskega skladišča sprostilo v prost promet.

(3)

Carinski organ lahko imetnika dovoljenja oprosti predložitve instrumenta zavarovanja iz prvega odstavka tega člena, če je carinski organ kot reden ukrep carinskega nadzorstva določil soključarstvo.

25. člen

(odvzem dovoljenja)

Razen v primerih iz 9. člena te uredbe, lahko carinski organ odvzame izdano dovoljenje tudi:

1.

če imetnik dovoljenja ne začne s poslovanjem carinskega skladišča v šestih mesecih po izdaji dovoljenja ali

2.

če iz poslovanja carinskega skladišča izhaja, da njegov obstoj ni več ekonomsko upravičen.

3. Poglavje

Postopek carinskega skladiščenja blaga

26. člen

(vložitev carinske deklaracije)

(1)

Postopek carinskega skladiščenja blaga se začne, ko pristojni carinski organ sprejme carinsko deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja blaga.

(2)

Carinska deklaracija za blago, predloženo v postopek carinskega skladiščenja se vloži pri carinskem organu, ki je pristojen za nadzor carinskega skladišča, v katero naj bi bilo blago vnešeno.

(3)

Ne glede na prejšnji odstavek lahko carinski organ, ki je pristojen za nadzor carinskega skladišča dovoli, da se carinska deklaracija vloži tudi pri drugem carinskem organu.

(4)

V primeru iz prejšnjega odstavka mora carinski organ, pri katerem je bila carinska deklaracija vložena obvestiti carinski organ iz drugega odstavka tega člena o sprejemu carinske deklaracije, tako da mu pošlje dodaten izvod ali kopijo za deklariranje uporabljenega carinskega dokumenta. V tem primeru predpisi o carinskem skladiščenju veljajo od dneva sprejema carinske deklaracije za začetek postopka carinskega skladiščenja. Ta deklaracija se uporabi tudi za prevoz blaga do prostorov carinskega skladišča in za vnos blaga v carinsko skladišče, s tem da blaga ni treba ponovno predložiti carinskemu organu iz drugega odstavka tega člena.

(5)

Dovoljenja iz tretjega odstavka tega člena ni mogoče izdati za carinsko skladiščenje blaga v carinskem skladišču tipa B.

27. člen

(poenostavljen postopek)

Carinski organ lahko imetniku skladišča dovoli poenostavitve iz 59. člena carinskega zakona, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij.

28. člen

(zaključek postopka carinskega skladiščenja)

(1)

Postopek carinskega skladiščenja se zaključi v skladu z 71. členom carinskega zakona.

(2)

Če je bilo blago v skladu z 59. členom carinskega zakona sproščeno v prost promet, ne da bi bilo predloženo carinskemu organu in preden je bila vložena ustrezna carinska deklaracija ter se podatki za obračun carinskega dolga določijo ali priznajo v času, ko se je za to blago začel postopek carinskega skladiščenja, se štejejo ti podatki, razen v primeru naknadnega preverjanja v skladu z 62. členom carinskega zakona, za tiste, ki jih je treba upoštevati v skladu s 151. členom carinskega zakona.

(3)

Za blago v postopku carinskega skladiščenja, ki je predmet posebnih ukrepov trgovinske politike se primerno upoštevata prvi in drugi odstavek 69. člena te uredbe.

29. člen

(zaključek postopka pri skupnem skladiščenju enakovrstnega carinskega in domačega blaga)

(1)

Če je v skladu s četrtim odstavkom 43. člena te uredbe carinski organ dovolil skupno skladiščenje enakovrstnega domačega blaga in blaga v postopku carinskega skladiščenja, se lahko blago, za katerega se zahteva odobritev carinsko dovoljene rabe ali uporabe šteje za carinsko blago ali za domače blago. Izbira je prepuščena imetniku skladišča oziroma depozitarju.

(2)

Carinski deklarant ne sme zahtevati carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga v skladu s prejšnjim odstavkom za večjo količino carinskega blaga kot je bila dejanska količina tega blaga, skladiščenega v carinskem skladišču v času vložitve zahtevka.

(3)

V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube blaga, se delež uničenega ali izgubljenega blaga, ki je bilo v postopku carinskega skladiščenja, določi ob upoštevanju deleža tega blaga v celotni količini istovrstnega blaga v postopku carinskega skladiščenja v prostorih carinskega skladišča v času, ko je prišlo do uničenja ali izgube, razen če imetnik skladišča predloži carinskemu organu dokazila o dejanski količini izgubljenega ali uničenega blaga, ki je bilo v postopku carinskega skladiščenja.

4. Poglavje

Vodenje carinskega skladišča

30. člen

(obveznost vodenja evidenc)

(1)

Imetnik carinskega skladišča tipa A, C ali D mora voditi evidence blaga v carinskem skladišču v skladu s predpisom, ki ureja vodenje evidenc v carinskih skladiščih in ga izda minister, pristojen za finance.

(2)

Imetnik carinskega skladišča mora vpisati blago, za katero je bil začet postopek carinskega skladiščenja v evidence takoj, ko blago prispe v carinsko skladišče.

(3)

Imetnik carinskega skladišča mora evidence na zahtevo predložiti pristojnemu carinskemu organu, da bi le-ta lahko preveril pravilnost vodenja evidenc kot tudi skladnost vsebine evidenc z dejanskimi zalogami v carinskem skladišču.

(4)

V primeru carinskega skladišča tipa F vodijo evidence o blagu, ki se nahaja v postopku carinskega skladiščenja carinski organi v skladu s pravilnikom o vodenju evidenc v carinskih skladiščih.

31. člen

(popisi blaga)

(1)

Carinski organ, pristojen za nadzor carinskega skladišča lahko, če meni, da je to potrebno za pravilno poslovanje carinskega skladišča, zahteva, da imetnik skladišča opravi popis vsega blaga, ki je v skladišču v postopku carinskega skladiščenja ali popis posameznih vrst blaga.

(2)

Carinski organ lahko zahteva, da se popisi blaga iz prejšnjega odstavka opravijo v prisotnosti carinskega delavca.

(3)

Popise je mogoče zahtevati periodično ali občasno.

32. člen

(hramba carinskih deklaracij v zvezi s carinskim skladiščem tipa B)

V primeru vnosa blaga v carinsko skladišče tipa B, hrani carinski organ, pristojen za nadzor nad tem skladiščem, carinske deklaracije ali druge uradne dokumente za začetek postopka carinskega skladiščenja, z namenom, da nadzoruje zaključevanje začetih postopkov carinskega skladiščenja. Posebnega knjigovodstva v tem primeru ni treba voditi.

5. Poglavje

Posebne dejavnosti v carinskih skladiščih

1. Podpoglavje

Konsignacijska dejavnost

33. člen

(pogoji za opravljanje konsignacijske dejavnosti)

(1)

Carinski organ lahko dovoli opravljanje konsignacijske dejavnosti v carinskem skladišču, če sta poleg splošnih pogojev izpolnjena še naslednja pogoja:

1.

vložnik zahtevka ima s tujim lastnikom blaga sklenjeno konsignacijsko pogodbo;

2.

skladiščenje blaga za konsignacijsko prodajo, katerega lastniki so različni, mora biti organizirano tako, da se blago medsebojno ne meša; evidence o blagu različnih lastnikov morajo biti ločene.

(2)

Konsignacijsko dejavnost je mogoče opravljati le v okviru zasebnega carinskega skladišča tipa C ali D.

34. člen

(posebni elementi zahtevka)

Če vložnik zahtevka namerava v carinskem skladišču opravljati konsignacijsko dejavnost, mora v zahtevku navesti tudi naslednje podatke in priložiti še naslednje dokumente:

1.

dokazilo o sklenjeni konsignacijski pogodbi;

2.

seznam po vrstah blaga, ki se bo prodajalo v okviru konsignacijske dejavnosti;

3.

skupno vrednost blaga, ki se namerava skladiščiti zaradi opravljanja konsignacijske dejavnosti.

2. Podpoglavje

Proste carinske prodajalne

35. člen

(dovoljenje za prosto carinsko prodajalno)

Dovoljenje za odprtje proste carinske prodajalne izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča D, če so izpolnjeni tudi posebni pogoji iz 87. člena carinskega zakona.

3. Podpoglavje

Prodaja blaga iz specializiranih skladišč

37. člen

(dovoljenje za specializirano skladišče)

(1)

Dovoljenje za odprtje specializiranega skladišča izda carinski organ na podlagi pisnega zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča tipa C ali D, če so izpolnjeni tudi posebni pogoji iz 88. člena carinskega zakona.

38. člen

(vrste in količine blaga, ki se lahko prodajajo iz specializiranih skladišč)

(1)

V specializiranem skladišču se sme prodajati blago domače in tuje proizvodnje, in sicer: vse vrste živilskih proizvodov, ne glede na to v kakšni obliki se prodajajo, alkoholne in druge pijače, cigarete in drugi tobačni izdelki, kozmetični in parfumerijski izdelki, stekleni in keramični izdelki, oblačila in drugi tekstilni izdelki, obutev in usnjena galanterija, ure, potovalne torbe, športna oprema, izdelki domače obrti, plošče, kasete filmi, glasbila, igrače, spominki, izdelki za osebno rabo, tehnično blago ter druge drobne tehnične predmete, ki se med prevozom porabijo na letalu ali plovilu.

(2)

Tuja in domača letala v mednarodnem prometu se lahko oskrbujejo iz specializiranih skladišč na letališču, iz katerega zapuščajo carinsko območje z živili in drugimi potrebnimi proizvodi, ki so namenjeni, da se porabijo ali prodajo na letalu, razen z nadomestnimi deli ali proizvodi za popravilo ter vzdrževanje letala.

(3)

Domače in tuje ladje v mednarodnem prometu ter tuje jahte in čolni, namenjeni za šport in razvedrilo, se lahko v skladu s tem členom oskrbujejo iz specializiranih skladišč z živili in drugimi potrebnimi proizvodi, ki so namenjeni, da se porabijo ali prodajo na ladji, jahti ali čolnu. S tehničnim blagom se lahko oskrbujejo le v pristanišču, iz katerega zapuščajo carinsko območje.

(4)

Domače in tuje ladje, ki plovejo na rednih in čarterskih progah v mednarodnem pomorskem prometu, se lahko oskrbujejo z živili, cigaretami, pijačo in drugimi proizvodi, namenjenimi ladji, posadki in potnikom, v količinah, ki so potrebne, da se dopolnijo ladijske zaloge.

(5)

Tuje jahte in čolni, namenjeni za šport in razvedrilo, ki vplovejo v carinsko območje, se smejo oskrbeti iz specializiranega skladišča:

1.

največ enkrat ob vsakem prihodu na carinsko območje z 200 cigaretami ali ustrezno količino drugih tobačnih izdelkov, 0,5 litra žgane alkoholne pijače na člana posadke in vkrcanega potnika ter

2.

za vsak dan, ko se mudijo na carinskem območju z največ 40 cigaretami ali ustrezno količino drugih tobačnih izdelkov, 0,5 litra žgane alkoholne pijače na člana posadke in vkrcanega potnika.

(6)

Plovila iz prejšnjega odstavka se smejo z blagom iz 2. točke prejšnjega odstavka oskrbovati tudi vnaprej, vendar največ v količinah za 14 dni.

(7)

Blaga, s katerim se domače ali tuje ladje ter domača ali tuja letala v mednarodnem prometu oskrbujejo v specializiranih skladiščih, ni dovoljeno porabiti medtem, ko se letalo ali ladja mudi na carinskem območju, razen če ni prišlo do nepredvidenega postanka oziroma zadrževanja letala na letališču, potniki pa niso zapustili območja mednarodnega mejnega prehoda in je o tem vnaprej obveščen carinski organ.

(8)

Oskrbovanje zračnih plovil in plovil z mazivom, gorivom, nadomestnimi deli ali proizvodi za popravilo ter vzdrževanje se ne šteje za oskrbovanje iz specializiranih skladišč v skladu s tem členom.

4. Podpoglavje

Običajni postopki in ravnanja

39. člen

(vrste običajnih postopkov in ravnanj, ki se lahko dovolijo v carinskem skladišču)

(1)

Carinski organ lahko na podlagi zahtevka dovoli, da je carinsko blago predmet običajnih postopkov in ravnanj, katerih namen je, da se blago ohrani, izboljša njegov izgled ali tržna vrednost ter pripravi za distribucijo in nadaljnjo prodajo.

(2)

Postopki in ravnanja, ki se lahko dovolijo v skladu s prejšnjim odstavkom so navedeni v prilogi 3 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

40. člen

(osnova za določitev carinske vrednosti blaga iz 39. člena te uredbe)

(1)

Zahtevek iz drugega odstavka 85. člena carinskega zakona je treba vložiti istočasno z zahtevkom za odobritev opravljanja običajnih postopkov in ravnanj iz 39. člena te uredbe.

(2)

Vložnik zahtevka iz prejšnjega odstavka lahko istočasno zahteva tudi, da mu carinski organ izda potrdilo o podatkih, ki se v skladu z drugim odstavkom 85. člena carinskega zakona upoštevajo pri določitvi morebitnega carinskega dolga.

41. člen

(zahtevek iz 39. člena te uredbe)

Depozitar ali imetnik carinskega skladišča mora v pisnem zahtevku za odobritev postopkov in ravnanj iz 39. člena te uredbe poleg splošnih podatkov točno navesti tudi:

1.

vrste blaga, na katero naj se dovoljenje nanaša;

2.

vrste postopkov in ravnanj, ki naj se dovolijo;

3.

carinsko skladišče, kjer naj bi se blago skladiščilo oziroma bilo predmet odobrenih postopkov in ravnanj.

42. člen

(dovoljenje)

(1)

Dovoljenje za opravljanje postopkov in ravnanj iz 39. člena te uredbe izda carinski organ, pristojen za izvajanje nadzora nad carinskim skladiščem, kjer naj bi se postopki in ravnanja izvajali. Dovoljenje izda za vsak primer posebej.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek, lahko pristojni carinski organ v utemeljenih primerih izda tudi splošno dovoljenje za določen ali nedoločen čas.

(3)

Če so v zahtevku navedeni vsi podatki, potrebni za odločitev in carinski organ zahtevku v celoti ugodi, izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka v obliki uradnega zaznamka na zahtevku.

5. Podpoglavje

Izjemna dovoljenja

43. člen

(hramba domačega blaga)

(1)

Carinski organ, ki je pristojen za nadzor nad carinskim skladiščem, lahko na pisni zahtevek imetnika carinskega skladišča dovoli, da se v prostorih carinskega skladišča hrani tudi drugo domače blago, kot je tisto, omenjeno v 2. točki 73. člena carinskega zakona. To blago ni predmet postopka carinskega skladiščenja.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka lahko carinski organ izda le, če:

1.

je to gospodarsko upravičeno,

2.

je mogoče kadar koli ugotoviti, katero blago je v carinskem postopku in katero ne,

3.

je zagotovljeno izpolnjevanje predpisanih pogojev in

4.

ostane zagotovljen carinski nadzor.

(3)

Praviloma se blago iz prvega odstavka tega člena ne sme mešati z blagom, ki se skladišči v postopku carinskega skladiščenja.

(4)

Če zaradi narave blaga, ki se namerava hraniti v skladu s prvim odstavkom tega člena, ni mogoče zagotoviti ugotavljanja istovetnosti tega blaga, se lahko dovoli skladiščenje takega blaga v carinskem skladišču le, če je to blago enakovrstno carinskemu blagu. Šteje se, da je blago enakovrstno, če je razvrščeno v isto postavko (osemmestno) nomenklature carinske tarife, ima enako trgovinsko kvaliteto in je enakih tehničnih karakteristik.

(5)

Za blago, ki se hrani v carinskem skladišču v skladu s tem členom mora imetnik skladišča voditi posebno evidenco v skladu s predpisom, izdanim na podlagi 81. člena carinskega zakona.

44. člen

(predelava blaga)

(1)

Carinska uprava lahko v skladu z 80. členom carinskega zakona na podlagi pisnega zahtevka dovoli v prostorih carinskega skladišča predelavo carinskega blaga v skladu s postopkom uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz ali postopka predelave pod carinskim nadzorom, če so, poleg pogojev, določenih v III. oziroma IV. delu te uredbe, izpolnjeni še naslednji pogoji:

1.

vložnik zahtevka izpolnjuje pogoje za odobritev zahtevanega postopka;

2.

vložnik zahtevka je dokazal gospodarsko upravičenost;

3.

predelava blaga je prostorsko ločena, tako da zaradi predelave blaga ne more priti do mešanja tega blaga z blagom, ki je v postopku carinskega skladiščenja;

4.

ne gre za trajno dejavnost, ampak le za začasno ali občasno dejavnost, ki naj omogoči boljše ekonomsko izkoriščanje skladiščnih prostorov.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda načeloma za vsak primer posebej, mora pa vsebovati tudi podatke o skladišču, kjer bo predelava opravljena.

(3)

Ne glede na prejšnji odstavek carinska uprava lahko izda splošno dovoljenje, če se dovoljena predelava opravlja v carinskem skladišču tipa A, C ali D in je bilo istočasno, v skladu z uredbo o poenostavitvah glede carinskih deklaracij izdano dovoljenje za deklariranje blaga na podlagi knjigovodskih vpisov.

(4)

Vložnik zahtevka ne more začeti s predelavo blaga v carinskem skladišču v skladu s tem členom, dokler ne dobi dovoljenja.

6. Podpoglavje

Začasna odstranitev in premeščanje blaga

45. člen

(začasna odstranitev blaga)

(1)

Carinski organ, pristojen za nadzor nad carinskim skladiščem, lahko v skladu s 84. členom carinskega zakona dovoli začasno odstranitev blaga iz carinskega skladišča.

(2)

Dovoljenje iz prejšnjega odstavka praviloma izda carinski organ za vsak primer posebej na podlagi pisnega zahtevka imetnika skladišča oziroma depozitarja.

(3)

Če je v dovoljenju za carinsko skladišče začasna odstranitev blaga iz skladišča splošno dovoljena, imetnik dovoljenja obvesti carinski organ o vsaki odstranitvi blaga v obliki, ki jo je določil carinski organ.

(4)

Zahtevek iz drugega odstavka tega člena mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev o zahtevku, predvsem pa mora vsebovati rok v katerem naj bi bilo blago vrnjeno v carinsko skladišče.

(5)

Če carinski organ v celoti ugodi zahtevku, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na zahtevku.

(6)

V primeru začasne odstranitve carinskega blaga iz carinskega skladišča mora vložnik zahtevka predložiti carinskemu organu ustrezen instrument zavarovanja za primer morebitnega nastanka obveznosti za plačilo carinskega dolga, razen če carinski organ že razpolaga z ustreznim instrumentom zavarovanja, s katerim se lahko zavaruje tudi morebitno plačilo carinskega dolga.

(7)

V primeru, da je carinsko blago, medtem ko je začasno odstranjeno iz carinskega skladišča, predmet običajnih postopkov in ravnanj se primerno uporabljajo 39. do 42. člen te uredbe.

46. člen

(premestitev blaga iz enega v drugo carinsko skladišče)

(1)

Carinski organ lahko v skladu s tretjim odstavkom 84. člena carinskega zakona dovoli premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugo, ne da bi bil postopek carinskega skladiščenja blaga pri tem zaključen, na podlagi pisnega zahtevka imetnika skladišča iz katerega se blago iznaša.

(2)

Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora vsebovati vse podatke, ki so potrebni za odločitev carinskega organa, predvsem pa mora vsebovati predvideni rok, ki je potreben da se blago vnese v drugo carinsko skladišče.

(3)

Odgovornost za blago, za katerega je carinski organ dovolil premestitev, preide na imetnika skladišča, v katero je napoteno to blago, v trenutku vnosa premeščenega blaga v novo skladišče in vpisa v evidence tega skladišča.

(4)

Premestitev blaga iz enega carinskega skladišča v drugega brez zaključka postopka carinskega skladiščenja ni mogoče, kadar se blago iznaša ali vnaša v carinsko skladišče tipa B.

(5)

Če je bilo premeščeno blago, prej preden je bilo vnešeno v drugo carinsko skladišče predmet postopkov in ravnanj iz 39. člena te uredbe in je bila vložena zahteva iz drugega odstavka 85. člena carinskega zakona, mora zahtevek iz prvega odstavka tega člena vsebovati tudi podatke o naravi, carinski vrednosti in količini premeščenega blaga, ki se upošteva v primeru, da za to blago nastane carinski dolg.

(6)

Postopek premestitve se izvede na način, določen v prilogi 4 k tej uredbi, ki je njen sestavni del.

III. DEL

UVOZ BLAGA ZA PROIZVODNJO ZA IZVOZ

1. Poglavje

Pogoji za odobritev postopka

47. člen

(definicije)

Za potrebe te uredbe imajo naslednji pojmi naslednji pomen:

1.

”glavni pridobljeni proizvodi” so pridobljeni proizvodi, zaradi proizvodnje katerih je bil postopek uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz dovoljen;

2.

”stranski pridobljeni proizvodi” so drugi pridobljeni proizvodi, kot glavni pridobljeni proizvodi in so nujni stranski proizvodi proizvodne operacije;

3.

”izguba” je delež uvoženega blaga, ki se uniči in izgubi med proizvodnimi operacijami, predvsem z izparevanjem, izsušitvijo, uhajanjem plina ali odtakanjem v odpadne vode.

48. člen

(vložnik zahtevka)

(1)

Odobritev postopka uvoza blaga za proizvodnjo za izvoz (v nadaljevanju: uvoz zaradi izvoza) lahko zahteva oseba, ki izvaja proizvodne operacije ali oseba, ki jih organizira, če izpolnjuje pogoje iz 13. in 14. člena te uredbe.

(2)

Vložniku zahtevka, se lahko odobri tudi, da le delno sam izvaja proizvodne operacije, delno pa organizira njihovo izvajanje.

49. člen

(odgovornost udeležencev v postopku)

(1)

Imetnik dovoljenja je odgovoren za predpisano izvajanje celotnega postopka, ne glede na to, ali sam izvaja proizvodne operacije ali pa jih le organizira.

(2)

Če je carinski organ dovolil carinski postopek uvoza zaradi izvoza osebi, ki je organizator proizvodnih operacij, je za spoštovanje predpisov o postopku uvoza zaradi izvoza odgovorna tudi oseba, ki izvaja proizvodne operacije, v delu, ki se nanaša na njeno izvajanje postopka.

50. člen

(vrste blaga, ki se lahko uvozi v okviru postopka uvoza zaradi izvoza)

(1)

V skladu z 2. točko drugega odstavka 92. člena carinskega zakona, je mogoče odobriti carinski postopek uvoza zaradi izvoza za naslednje blago:

1.

blago, ki naj bi se v celoti uporabilo v proizvodnji pridobljenih proizvodov, tako, da bi postalo pridobljeni proizvod oziroma njegov sestavni del ali pri tem ostalo kot stranski pridobljeni proizvod;

2.

blago, namenjeno popravilu;

3.

pomožna proizvodna sredstva, ki naj bi omogočila ali olajšala proizvodnjo pridobljenih proizvodov in se v celoti ali delno porabila pri proizvodnji pridobljenih proizvodov, vendar ne preidejo v njihovo substanco.

(2)

Kot blago, omenjeno v 3. točki prvega odstavka tega člena se ne more šteti naslednje blago:

1.

gorivo in drugi energetski viri,

2.

maziva, razen tistih, ki so nujno potrebni za preizkušanje, kalibriranje in reguliranje pridobljenih proizvodov,

3.

oprema, orodje, vključno z rezervnimi deli za opremo in orodje za proizvodnjo pridobljenih proizvodov ter hitro obrabljivimi deli opreme ali orodij (npr. brusni papir, plošče, livarski pesek, noži ipd.).

(3)

V zvezi z izvajanjem 2. točke drugega odstavka 92. člena carinskega zakona carinski organ določi način prepoznavanja uvoženega blaga v pridobljenih proizvodih oziroma sprejme potrebne ukrepe za preverjanje, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izvajanje 91. člena carinskega zakona.

(4)

V skladu s prejšnjim odstavkom lahko carinski organi sprejmejo predvsem naslednje ukrepe:

1.

navajanje ali opis specialnih oznak ali proizvodnih številk;

2.

namestitev zalivk, pečatov, in drugih znakov;

3.

jemanje vzorcev, slik ali tehničnih opisov;

4.

izvajanje analiz in podrobnejših pregledov;

5.

pregled evidenc in drugih dokumentov, ki se nanašajo na transakcije, ki se preverjajo in jasno kažejo, da so bili pridobljeni proizvodi proizvedeni iz uvoženega blaga.

51. člen

(gospodarski pogoji)

(1)

Šteje se, da so gospodarski pogoji iz 3. točke drugega odstavka 92. člena carinskega zakona izpolnjeni, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

1.

če vložnik zahtevka zahteva odobritev začasnega uvoza blaga na oplemenitenje v skladu s 3. točko 89. člena carinskega zakona, oplemenitenje pa se izvaja na podlagi pogodbe med domačo in tujo osebo, če plačilo za opravljeno oplemenitenje ne zajema drugega kot plačilo stroškov predelave;

2.

če gre za opravljanje proizvodnih operacij v zvezi z blagom, ki nima komercialnega namena;

3.

če gre za izboljšanje blaga, vključno z reguliranjem, nastavljanjem in usposabljanjem blaga;

4.

če gre za običajne postopke in ravnanja, namenjena ohranjanju blaga, izboljševanju izgleda ali tržne vrednosti blaga ter pripravi blaga za distribucijo ali nadaljnjo prodajo;

5.

če gre za proizvodne operacije, v katerih vrednost vsake posamezne vrste uvoženega blaga (definiranega na podlagi osemmestne tarifne številke carinske nomenklature) za enega vložnika zahtevka v koledarskem letu ne presega tolarske protivrednosti 50.000 ECU, ne glede na število izvajalcev proizvodnih operacij;

6.

če se v postopku uvoza zaradi izvoza uvaža blago, ki ni primerljivo z blagom, kakršno se sicer proizvaja na carinskem območju;

“Primerljivo blago” v skladu s to točko pomeni, da je blago razvrščeno v isto osemmestno tarifno številko carinske nomenklature ter da je enake komercialne kvalitete, istih tehničnih karakteristik kot uvoženi proizvodi;

7. če se primerljivo blago iz prejšnje točke ne proizvaja na carinskem območju v zadostni količini;

8.

če domači proizvajalci primerljivega blaga iz 6. točke tega člena ne morejo le-tega zagotoviti vložniku zahtevka v ustreznem času.

V skladu s to točko se šteje, da blago ni zagotovljeno v ustreznem času, če tega blaga domači proizvajalci ne morejo zagotoviti v času, ki je potreben za načrtovani posel, čeprav je bilo ustrezno povpraševanje s strani vložnika zahtevka dano pravočasno;

9.

če se primerljivo blago iz 6. točke tega člena sicer proizvaja na carinskem območju Slovenije, vendar se v proizvodnem postopku, za katerega se zahteva uvoz blaga ne more uporabiti zaradi naslednjih razlogov:

(a) njihova cena je takšna, da bi bil načrtovani posel, v smislu tretjega odstavka tega člena neekonomičen,

(b) blago ni takšne kvalitete ali nima določenih lastnosti, ki so potrebne za proizvodnjo zahtevanih pridobljenih proizvodov,

(c) blago ne ustreza izrecno postavljenim zahtevam tujega kupca pridobljenega blaga,

(d) pridobljeni proizvodi morajo biti proizvedeni iz uvoženega blaga zato, da bi ustrezali določilom, ki zadevajo varstvo industrijske lastnine;

10.

če vložnik zahtevka v zvezi z določeno vrsto blaga, za katero zahteva odobritev uvoza zaradi izvoza za določeno obdobje, carinskim organom dokaže, da:

(a) bo v tem obdobju 80% vsega blaga, ki ga uporabi ali blaga ki je potrebno v proizvodnji pridobljenih proizvodov, dobil od domačih proizvajalcev kot primerljivo blago v smislu 6. točke tega odstavka,

(b) z uvoženim blagom odpravlja dejanski problem nezadostne preskrbe s tem blagom na domačem trgu, če je delež domačega primerljivega blaga za pokrivanje njegovih potreb nižji od deleža iz alinee (a) te točke,

(c) da je sprejel potrebne ukrepe, da bi zagotovil primerljivo blago domačih proizvajalcev, vendar mu le-ti niso posredovali ponudbe kot odgovor na njegovo ustrezno povpraševanje.

(2)

Pri ugotavljanju gospodarskih pogojev naslednja dejstva ne zadostujejo sama po sebi kot osnova za dovolitev postopka uvoza zaradi izvoza:

1.

dejstvo, da je domači proizvajalec primerljivega blaga, ki ga je mogoče uporabiti za proizvodnjo pridobljenih proizvodov konkurent vložniku zahtevka;

2.

dejstvo, da primerljivo blago ali pridobljenim proizvodom enake proizvode na carinskem območju proizvaja samo en proizvajalec.

(3)

V skladu z alineo (a) 9. točke prvega odstavka tega člena se pri ugotavljanju, ali je cena primerljivega blaga, proizvedenega na carinskem območju takšna, da bi bil načrtovani posel neekonomičen, upošteva vpliv, ki bi ga imela uporaba primerljivega domačega blaga na višino lastnih stroškov pridobljenih proizvodov in iz tega izhajajoč vpliv na ponudbo teh proizvodov na tujem trgu. Pri tem se upošteva:

1.

primerjava med ceno, ki jo je treba plačati za blago, uvoženo na predelavo, brez plačila dajatev in ceno domačega primerljivega blaga, od katere se odštejejo vse notranje dajatve, ki se ali bi se morale povrniti ob izvozu, vključno z vsemi povračili, izplačanimi v okviru ukrepov kmetijske politike;

2.

pogoje prodaje, predvsem plačilni pogoji in predlagani dobavni pogoji za domače primerljivo blago ter

3.

cena, ki jo dosežejo pridobljeni proizvodi na tujem trgu, ugotovljena na podlagi trgovske korespondence in druge dokumentacije.

52. člen

(dokazovanje izpolnjevanja gospodarskih pogojev)

(1)

Vložnik zahtevka mora v zahtevku ali carinski deklaraciji v skladu s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku navesti, šifro gospodarskih pogojev iz prejšnjega člena, na katere se sklicuje. V primeru, da se vložnik zahtevka sklicuje na gospodarske pogoje iz 5. točke prejšnjega člena, mora v carinski deklaraciji navesti tudi številko in datum dovoljenja, ki mu je bilo izdano v skladu s četrtim odstavkom 56. člena te uredbe.

(2)

Dokazovanje izpolnjevanja gospodarskih pogojev iz prejšnjega člena ob predložitvi carinske deklaracije ni potrebno, razen če tako določi minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino.

(3)

Minister, pristojen za ekonomske odnose s tujino določi kdaj mora vložnik zahtevka posebej dokazovati, da so izpolnjeni gospodarski pogoji ter način takšnega dokazovanja.

Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom

Časovnica