Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča in sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani

926. Odločba o razveljavitvi sklepov Vrhovnega sodišča in sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-645/13-44

Datum: 3. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vinka Vincenca Dolenca, Ljubljana, ki ga zastopa Mitja Vidmar, odvetnik v Ljubljani, na seji 3. marca 2016

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 z dne 9. 4. 2014, sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013 z dne 29. 5. 2013, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Okrožno sodišče je v nepravdnem postopku z izpodbijanim sklepom priznalo pravno veljavnost dveh pravnomočnih odločb izraelskega sodišča. S prvo je izraelsko sodišče odločilo, da je pritožnik (v nepravdnem postopku nasprotni udeleženec) tožniku (predlagatelju nepravdnega postopka) odgovoren za povzročeno škodo, z drugo sodno odločbo, poimenovano sodba, pa je pritožniku naložilo plačilo 11.177.888 NIS odškodnine ter plačilo stroškov z obrestmi. Senat Okrožnega sodišča je nato zavrnil pritožnikov ugovor zoper sklep o priznanju, Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. Cp 5/2013 zavrnilo še njegovo pritožbo. Vrhovno sodišče je soglašalo z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem izjemnem primeru zadošča neoverjen prevod strokovnega prevajalca, kajti v Republiki Sloveniji ni sodnega tolmača za hebrejščino, ki bi lahko izdal overjen prevod. Enako kot Okrožno sodišče je tudi Vrhovno sodišče ocenilo, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na dejstvu osebne vročitve tožbe pritožniku, temveč so tamkajšnja sodišča upoštevala tako okoliščine, ki so v korist slovenski pristojnosti, kot tiste, ki so v korist izraelski. Vrhovno sodišče je presodilo, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen, ker je bistveno, da je v Izraelu na načelni ravni mogoče priznanje slovenske sodne odločbe. Opozorilo je, da pritožnik ni nikoli, niti v (pravočasni) pritožbi, ugovarjal, da bi bil učinek priznanja v nasprotju z javnim redom. V okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava pa je presodilo, da ni postopkovnih in materialnopravnih razlogov, ki bi narekovali uporabo pridržka javnega reda. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi bil tak pridržek podan, če bi bili učinki priznanja v nasprotju s temeljnimi načeli pravne in družbene ureditve Republike Slovenije, in da morebitna različnost tujih pravnih pravil od domačih, zaradi katerih je tuja sodba morda drugačna, kot bi bila domača, ne more biti razlog za zavrnitev priznanja.

Pritožnik očita opisanim sklepom kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po njegovem mnenju so sodišča arbitrarno odstopila od izrecno predpisanega formalnega dokaznega pravila iz drugega odstavka 95. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP), po katerem mora predlagatelj predložiti overjen prevod tuje sodne odločbe, ne da bi pojasnila razloge za ta odstop. Pritožnik naj bi bil tako prikrajšan za overjen prevod in s tem za možnost seznaniti se z vsebino tuje sodne odločbe. Zdi se mu, da so sodišča očitno napačno razložila 3. točko prvega odstavka 98. člena ZMZPP, ki prepoveduje priznanje tuje sodne odločbe, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe tožencu. Pritožnik pojasnjuje, da je pristojnost v njegovem primeru temeljila izključno na tej okoliščini, izraelsko sodišče pa je s tehtanjem le argumentiralo, zakaj naj ostane pristojno. Pritožnik poudarja, da 98. člena ZMZPP ni mogoče razlagati tako, da pride v poštev le, če je vročitev edina povezava spora z določeno državo. Pritožnik opozarja, da mu je bila tožba vročena s prevaro in da si je tožnik želel pristojnosti izraelskega sodišča, ker pred slovenskim sodiščem ne bi uspel s tožbo neposredno zoper zdravnika in ker mu ne bi mogla biti prisojena kaznovalna odškodnina. Namen 3. točke prvega odstavka 98. člena ZMZPP naj bi bil prav preprečevanje priznanja tujih sodnih odločb, izdanih v takšnih okoliščinah. Priznanje sodbe, utemeljene na prevari, pa naj bi bilo v "neskladju s temeljnimi načeli slovenskega prava". Pritožnik našteva domnevne procesne pomanjkljivosti v postopku pred izraelskim sodiščem: opustitev izvedbe pritožnikovih dokazov skladno s Konvencijo o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini (Uradni list RS, št. 76/2000, MP, št. 19/2000 – MKPDCG) in vztrajanje sodišča pri izvedbi videokonference oziroma prihodu prič v Izrael, kaznovalna izločitev celotnega pritožnikovega "stališča" iz sodnega spisa in nadomestitev tožnikovega pomanjkanja dokazov s prostim preudarkom. Te pomanjkljivosti po njegovem mnenju pomenijo, da je izraelsko sodišče kršilo kontradiktornost in enakopravnost strank ter pošteno sojenje. Zato naj bi bili sodni odločbi, izdani v tem postopku, v nasprotju s slovenskim procesnim javnim redom in ne bi smeli biti priznani. Po pritožnikovem prepričanju bi morala sodišča priznanje zavrniti tudi zaradi neskladja z vsebinskim javnim redom. Tuji sodni odločbi naj bi namreč temeljili na prevari oziroma obidu zakona, ki naj bi tožniku omogočila doseči pravne posledice, ki jih v Republiki Sloveniji ne bi mogel doseči in ki so tudi same po sebi v nasprotju z javnim redom (taki naj bi bili zlasti osebna odgovornost pritožnika in prisoja zelo visoke odškodnine z elementi kaznovanja). Poleg tega naj pritožniku prvostopenjska sodba izraelskega sodišča ne bi bila vročena in naj se zoper njo ne bi mogel pritožiti. Zato naj bi bilo priznanje veljavnosti take odločbe, ki krši kontradiktornost in pravico do pritožbe, v neskladju z javnim redom in naj bi pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja. Zaradi samovoljne uporabe zakonskih določb naj bi pritožniku nastale hude posledice, saj naj bi mu bilo s priznanima sodnima odločbama naloženo plačilo približno 2,3 milijona EUR, povečano za stroške in zamudne obresti.

Pritožnik je 16. 8. 2013 vložil dopolnitev ustavne pritožbe, ki ji je priložil več listinskih dokazov, ki naj bi jih od svojega nekdanjega odvetnika prejel šele sedaj in naj jih zato ne bi mogel predložiti že v postopku pred sodišči.

Zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013 o zavrnitvi pritožnikove pritožbe je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je utemeljevalo s sklicevanjem na nepravilno uporabo 98. člena ZMZPP, kajti pristojnost izraelskega sodišča naj bi temeljila zgolj na osebni vročitvi tožbe tožencu, zato sodni odločbi ne bi smeli biti priznani. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti s sklepom št. II Ips 352/2013 zavrnilo. Zapisalo je, da ZMZPP v 98. členu ne uveljavlja zahteve po primerni pristojnosti niti ne sankcionira vseh v teoriji prepoznanih prekomernih pristojnosti. Pač pa po oceni Vrhovnega sodišča prvi odstavek 98. člena ZMZPP terja presojo, ali se je tuje sodišče pri vprašanju svoje pristojnosti zadovoljilo z eno od treh v zakonu naštetih neprimernih okoliščin ali pa se je ukvarjalo tudi z drugimi naveznimi okoliščinami. Zato naj z vidika slovenskega prava v postopku priznanja ne bi bila odločilna procesna aplikacija doktrine forum non conveniens. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bila pristojnost izraelskega sodišča vzpostavljena z vročitvijo tožbe tožencu, vendar je v zvezi s pritožnikovim ugovorom izraelsko sodišče upoštevalo še druge okoliščine, ki ne pomenijo prekomerne pristojnosti iz 98. člena ZMZPP in ki so z vidika mednarodnega prava lahko samostojne navezne okoliščine sodne pristojnosti. Taka samostojna navezna okoliščina je glede na naravo spora in zatrjevane škodne posledice po oceni Vrhovnega sodišča že dejstvo, da je imel tožnik v času vložitve tožbe v Izraelu stalno prebivališče.

Pritožnik je z vlogo, poimenovano dopolnitev in razširitev ustavne pritožbe, razširil ustavno pritožbo še zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Tej odločitvi poleg arbitrarnosti očita še kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Odklonitev uporabe 98. člena ZMZPP naj bi namreč pomenila tudi odklonitev pravice do sodnega varstva v postopku priznanja tuje sodne odločbe, ki naj bi bil edini postopek v Republiki Sloveniji, v katerem je pritožnik uveljavljal najtežje procesne kršitve. Pritožnik obširno pojasnjuje, zakaj se ne strinja z razlago 98. člena ZMZPP, kakršno je sprejelo Vrhovno sodišče. Tako naj bi stališče, po katerem lahko slovensko sodišče tudi sámo doda navezne okoliščine za pristojnost, "v bistvu izključilo uporabo 98. člena ZMZPP", kajti v vsakem sporu naj bi bil mogoč obstoj vsaj še kakšne relevantne okoliščine. Za prekomerno pristojnost iz 98. člena ZMZPP naj ne bi šlo le v primeru, ko obstaja navezava po pravu države foruma. Vrhovno sodišče naj ne bi pojasnilo, kako okoliščina tožnikovega stalnega prebivališča, ki naj bi jo dodalo Vrhovno sodišče in ki naj ne bi izhajala niti iz izraelskega niti iz slovenskega prava, pomeni opravičljivo navezavo na Izrael. Pritožnik pojasnjuje, zakaj je bila pristojnost v njegovem primeru prekomerna oziroma zakaj ni bila primerna in zakaj so slovenska sodišča narobe dojela doktrino forum non conveniens. V zvezi s tem poudarja, da izraelsko sodišče z odločitvijo, da se ne bo izreklo za nepristojno, ne ustvari podlage za svojo pristojnost, temveč le potrdi za primerno svojo pristojnost na podlagi osebne vročitve. Okoliščine, na podlagi katerih tako odloči, pa naj ne bi pomenile dodatnih, z vidika mednarodnega prava mogočih, samostojnih naveznih okoliščin, ki bi lahko izključile prekomerno pristojnost. Pritožnik je prepričan, da je Vrhovno sodišče ZMZPP razlagalo pod očitnim vplivom odpiranja sodnega prostora v Evropski uniji. To se mu zdi nesprejemljivo, taka napačna perspektiva pa naj bi povzročila neenakopravnost strank v postopku eksekvature. Pritožnik opozarja, da navezovanje pristojnosti sodišč na vročitev tožbe omogoča izbiro kraja vložitve tožbe (forum shopping), s katero si tožnik z izbiro sodišča zagotavlja nedopustno prednost, kar krši enakopravnost strank. Izpeljava izraelske pristojnosti naj bi povzročila tudi to, da pritožnik ni bil deležen sojenja pred zakonitim sodnikom in da izraelsko sodišče ni zagotovilo videza nepristranskosti, saj naj bi poudarjalo težak položaj tožnika. Vrhovno sodišče naj se v sklepu o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti ne bi opredelilo do trditve Vrhovnega državnega tožilstva o prevari pri vročitvi tožbe pritožniku.

Pritožnik v vlogi, s katero je ustavno pritožbo razširil na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, dodatno utemeljuje očitke, uperjene zoper sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013. Tako naj bi Vrhovno sodišče v odločitvi o pritožbi "z javnim redom opravilo zgolj s splošno dikcijo", ne da bi ocenilo konkretni položaj. S tem naj bi pritožniku brez potrebne argumentacije pripisalo vse posledice, ki so mu nastale, ker se ni ves čas aktivno udeleževal v tujini "fravdulozno" vsiljenega mu postopka, v katerem bi moral v nasprotju s slovenskim javnim redom sam privesti svoje priče. Prepričan je, da bi moralo sodišče ob branju izraelskih odločb po uradni dolžnosti upoštevati, da je izraelsko sodišče odločalo povsem arbitrarno, nepošteno in da je stranki neenakopravno obravnavalo, ko je odločilo brez ustrezne dokazne podlage, zgolj na podlagi tožnikovih navedb, in izključilo pritožnikova stališča in dokaze. Pritožnik pojasnjuje, da je izraelsko sodišče opustilo zaslišanje prič prek videokonference, ker je sam odklonil svoje zaslišanje prek neuradne videokonference, ki bi bila izvedena brez sodelovanja slovenskega sodišča. Meni, da ima stranka pravico zavrniti ukrepe, ki niso v skladu s poštenim sojenjem. Priznanje tujih odločb, ki pritožniku nalagata plačilo kaznovalne odškodnine (ta naj bi bila petnajstkrat višja od odškodnin v Republiki Sloveniji), naj bi pomenilo kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Sodišča po oceni pritožnika v zvezi z njegovim ugovorom o neobstoju vzajemnosti niso podala obrazložitve, "ki bi temeljila na prepričanju o stanju v Izraelu", temveč naj bi brez preverjanja le pavšalno ocenila, da bi tudi izraelsko sodišče priznalo odločbo. Dolžnost opredeliti se do navedb stranke naj bi sodišča kršila tudi s tem, ko naj bi s pritožnikovim ugovorom zastaranja opravila zgolj tako, da so enostransko verjela pojasnilom predlagatelja.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-645/13 z dne 10. 9. 2015 sprejelo v obravnavo na podlagi tretjega odstavka 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena ZUstS obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnemu udeležencu iz nepravdnega postopka, ki je nanjo odgovoril. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka opozarja, da pritožnik večine očitkov iz ustavne pritožbe v postopku pred sodišči ni izčrpal po vsebini. Pritožnik naj bi tako večino očitkov prvič uveljavljal šele v prepozni dopolnitvi pritožbe, glede katere naj bi Vrhovno sodišče razumno obrazložilo, zakaj je ni moglo upoštevati. V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča naj taki očitki v postopku pred Ustavnim sodiščem ne bi bili upoštevni. Pritožnik naj bi v ustavni pritožbi tudi sicer uveljavljal le očitke o zmotni uporabi materialnega prava oziroma o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. S takimi navedbami naj po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ne bi bilo mogoče utemeljiti ustavne pritožbe. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka meni, da bi bili lahko ustavnopravno pomembni le očitki o arbitrarnosti oziroma očitni napačnosti izpodbijanih odločitev. Vendar naj bi bili ti preveč pavšalni, da bi jih Ustavno sodišče lahko obravnavalo. Ustavno sodišče po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka teh očitkov ne bi smelo obravnavati tudi zato, ker naj pritožnik v postopku pred sodišči ne bi substancirano ugovarjal, da bi zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava predstavljala kršitev človekove pravice. Glede na navedeno meni, da je treba ustavno pritožbo zavreči (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-483/02 z dne 19. 2. 2004, Uradni list RS, št. 25/04). Sicer pa naj bi sodišča v izpodbijanih odločitvah temeljito in prepričljivo odgovorila na vse pomembne navedbe pritožnika. Če bi Ustavno sodišče kljub temu ocenilo, da je Vrhovno sodišče o kakšnem pravnem vprašanju sprejelo očitno napačno stališče, naj bi s tem neposredno ocenjevalo (ne)pravilnost uporabe prava. Po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka bi moralo biti Ustavno sodišče pri sprejemanju takih odločitev posebej zadržano glede na to, da je uporaba prava prvenstveno naloga rednih sodišč. Iz 22. člena Ustave izhajajoča zahteva po prepovedi sodniške samovolje naj bi Ustavnemu sodišču omogočala le odpravo očitnih pomot in lapsusov, ki naj v obravnavanem primeru ne bi bili niti zatrjevani. Zgolj dejstvo, da pritožnik in morebiti celo Ustavno sodišče razumeta oziroma razlagata sporne določbe ZMZPP drugače kot Vrhovno sodišče, naj ne bi utemeljevalo očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Če bo Ustavno sodišče poseglo v izpodbijane odločitve, naj s tem ne bi odločilo le, da je Vrhovno sodišče napačno uporabilo navadno pravo, ampak naj bi s tem sámo dalo dokončno interpretacijo tega prava za obravnavani primer. Takšno ravnanje po mnenju nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka presega pristojnosti Ustavnega sodišča in pomeni kršitev njegovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Ustavna pritožba naj tako že na podlagi doslej navedenega ne bi imela možnosti za uspeh.

Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka nasprotuje pritožnikovim očitkom o arbitrarni razlagi drugega odstavka 95. člena ZMZPP, ki zahteva predložitev overjenega prevoda tuje sodne odločbe. Tudi v postopkih pred policijo, v kazenskih postopkih in v postopkih mednarodne zaščite beguncev, v katerih naj bi veljalo podobno pravno pravilo, naj bi bila glede dokazovanja vsebine tuje listine v primeru, ko je ta sestavljena v jeziku, za katerega ni sodnega tolmača, uveljavljena enaka praksa. Zaradi enakega varstva pravic naj bi bila enaka razlaga podobne zakonske določbe na mestu tudi v postopku priznanja tuje sodne odločbe. Kolikor pritožnik uveljavlja, da zato ni imel možnosti seznaniti se z vsebino tuje sodne odločbe, nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka poudarja, da tudi prevod zapriseženega sodnega tolmača sam po sebi ni garancija za pravilnost prevoda. Bistveno naj bi bilo izkazati znanje prevajalca, kar naj bi bilo v obravnavani zadevi izkazano. Sicer pa naj bi pritožnik svoje očitke gradil le na hipotetičnem dvomu o pravilnosti prevoda, saj naj nikoli ne bi zatrjeval, da je prevod napačen oziroma da prevajalec hebrejščine ne zna v zadostni meri. Ocena o tem, ali je določena dokazna listina formalnopravno veljavna, naj bi tudi sicer sodila v pristojnost rednih sodišč in ne Ustavnega sodišča. Pritožnikov očitek o priznanju prekomerne pristojnosti nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka, da se ne bi ponavljal, zavrača s sklicevanjem na svoje navedbe, ki jih je podal kot odgovor na enake pritožnikove očitke v postopku pred rednimi sodišči. Razširitve navedb v zvezi s tem vprašanjem pa naj Ustavno sodišče po že navedenem ne bi smelo upoštevati. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka meni, da bi morebitno drugačno stališče Ustavnega sodišča glede ugotovitve Vrhovnega sodišča, da pristojnost izraelskega sodišča ni temeljila izključno na osebni vročitvi tožbe pritožniku, pomenilo spreminjanje ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka še poudarja, da pritožnik ni poskušal nikoli dokazati, da naj bi bil pri vročitvi tožbe prevaran oziroma preslepljen. Teh očitkov naj pritožnik tudi sicer ne bi izčrpal v postopku pred sodišči, saj naj bi jih prvič uveljavljal v prepozni dopolnitvi pritožbe. Predvsem pa naj bi bilo pomembno, da pritožnik takih očitkov ni uveljavljal v postopku pred izraelskimi sodišči. Morebitno ukvarjanje Ustavnega sodišča s temi vprašanji naj bi po vsebini pomenilo spuščanje Ustavnega sodišča v proces tujega sodnega postopka, kar naj bi bilo v nasprotju s temeljnimi mednarodnimi pravili postopka priznanja tujih sodnih odločb. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka nasprotuje tudi pritožnikovim trditvam o nevročitvi sodb izraelskih sodišč. Po njegovem mnenju Ustavno sodišče tudi ne bi smelo upoštevati pritožnikovih očitkov o kršitvi pravice do kontradiktornega postopka pred izraelskimi sodišči ter o tem, da po domačem pravu kot zdravnik ne bi bil osebno odškodninsko odgovoren, saj naj bi šlo za nedopustne novote. Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka poudarja, da bi imela razveljavitev priznanja tuje sodne odločbe neposredne negativne posledice na uveljavljanje njegovih pridobljenih pravic, kar bi pomenilo kršitev njegovih ustavnih in konvencijskih pravic. Glede na vse navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne oziroma zavrže.