TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.

Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.

Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68. člen ZDavP-2). Iz navedene določbe izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čimbolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna.