Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v neskladju z Ustavo, v preostalem pa navedeni člen ni v neskladju z Ustavo, in o zavrnitvi ustavne pritožbe

3060. Odločba o ugotovitvi, da je drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v neskladju z Ustavo, v preostalem pa navedeni člen ni v neskladju z Ustavo, in o zavrnitvi ustavne pritožbe

Številka: Up-290/20-21 
               U-I-138/24-6

Datum: 2. 10. 2025

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Lana Benedičiča, Ljubljana, ki ga zastopa Matej Potočnik, odvetnik v Ljubljani, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 2. oktobra 2025

Drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 - uradno prečiščeno besedilo, 161/21 - popr. in 22/25) je v neskladju z Ustavo.

V preostalem 107. člen Zakona o pravilih cestnega prometa ni v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz 1. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa še naprej uporablja.

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 305/2019 z dne 16. 1. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 986/2019 z dne 15. 7. 2019 se zavrne.

Okrajno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Izreklo mu je globo 1.200 EUR in 18 kazenskih točk. Sodišče je svojo odločitev med drugim oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (v nadaljevanju tudi indikator ali alkotest), ki ga je pritožnik podpisal. V zapisniku je navedeno, da se pritožnik z rezultatom preizkusa strinja, kar je sodišče štelo kot odločilno. Višje sodišče v Ljubljani je pritožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo pritožnik vlaga ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz 29. člena Ustave. Pritožnik pojasnjuje, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti res podpisal, vendar pa ga policist pred tem (ob predstavitvi rezultata preizkusa) ni poučil o njegovi pravici iz 29. člena Ustave in 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 - uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 32/16 in 38/24 - v nadaljevanju ZP-1), da se ni dolžan izjaviti o okoliščinah prekrška niti odgovarjati na vprašanja, če pa to stori, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Pritožnik meni, da dolžnost prekrškovnega organa, da domnevnemu storilcu poda navedeni pouk, ne velja le v t. i. hitrem postopku o prekršku (v katerega je po ZP-1 umeščena), temveč tudi (oziroma še toliko bolj) v rednem sodnem postopku. Poudarja, da ima kot obdolženec v prekrškovnem postopku ustavno pravico zoper samoobtožbo, zato bi moral biti o tej pravici poučen. Ker se v skladu s prvim odstavkom 15. člena Ustave ustavne pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, naj tudi ne bi bilo odločilno, ali je ta pravica (izrecno) zapisana v zakonu. Po stališču pritožnika mora biti domnevni storilec v prekrškovnem postopku s svojimi pravicami - vključno s pravico do molka oziroma privilegijem zoper samoobtožbo - seznanjen v trenutku, ko zadeva nadzora prometa preraste v prekrškovno zadevo, to pa naj bi bil trenutek, ko se sum storitve prekrška osredotoči na določeno osebo oziroma ko so zoper njo podani razlogi za sum. Ta dokazni standard naj bi bil nedvomno izpolnjen, ko preizkus z indikatorjem pokaže prisotnost alkohola. Ker naj pritožnik tedaj o privilegiju zoper samoobtožbo ne bi bil poučen, naj bi bila njegova izjava (podpis zapisnika) pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato naj bi morala biti izločena iz sodnega spisa. Posledično naj bi bilo treba postopek o prekršku ustaviti, saj naj bi bila ta izjava edini dokaz, s katerim bi se lahko dokazala storitev prekrška. Pritožnik to stališče med drugim opira na sklep Ustavnega sodišča št. Up-602/05 z dne 9. 10. 2006, iz katerega naj bi izhajalo, da preizkus z indikatorjem sam po sebi nima dokazne vrednosti, zato ocena alkoholiziranosti temelji zgolj na posameznikovem strinjanju z rezultatom preizkusa. Po mnenju pritožnika je vprašanje, ali je treba posameznika, preden s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti prizna prekršek vožnje pod vplivom alkohola, poučiti, da s tem priznava krivdo in da tega glede na privilegij zoper samoobtožbo ni dolžan storiti, pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

Iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani in listin v spisu izhaja, da je pritožnik kršitev, ki jo uveljavlja v ustavni pritožbi, zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, a mu sodišče ni pritrdilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pouk o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 predviden v hitrem postopku o prekršku, v obravnavani zadevi pa se vodi redni sodni postopek, saj gre za prekršek, za katerega prekrškovni organ ni pooblaščen izdati odločbe o prekršku, temveč mora vložiti obdolžilni predlog na sodišče.

Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in k njim dodalo še naslednje: (i) da je Ustavno sodišče že večkrat presojalo pomen zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza, vendar nikoli ni izrazilo pomisleka, da bi šlo za nedovoljen dokaz le zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa ali pred podpisom zapisnika ni bil opozorjen na svoje pravice (pritožbeno sodišče izpostavlja odločbi Ustavnega sodišča št. Up-33/01 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 291, in št. Up-621/03 z dne 2. 12. 2004, Uradni list RS, št. 136/04); (ii) da zakon ne zahteva, da bi policist preizkušanca pred opravo preizkusa alkoholiziranosti opozoril na njegove pravice; (iii) da se sme koncentracija alkohola v organizmu dokazovati le na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z indikatorjem takrat, ko se preizkušanec z rezultatom preizkusa strinja in to potrdi s podpisom zapisnika, kar je pritožnik tudi storil, čeprav je imel možnost, da rezultatu oporeka (v tem primeru bi mu policisti odredili preizkus z etilometrom ali strokovni pregled); (iv) da pritožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni trdil, da je zapisnik podpisal pod vplivom sile ali grožnje; (v) da pritožnik, ki ima vozniško dovoljenje že 11 let, nedvomno pozna oziroma mora poznati svoje pravice in da zapisnika ne bi podpisal brez pripomb, če se s pravilnostjo postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in z rezultatom preizkusa ne bi strinjal; (vi) da je zapisnik javna listina in da bi pritožnik v skladu z drugim odstavkom 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 - ZUP) lahko dokazoval njegovo nepravilnost, vendar bi to moral storiti do zaključka njegove sestave, razen če mu ni bilo omogočeno dati pripomb oziroma če jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni vnesel (tedaj bi lahko vložil pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnost zapisnika); (vii) da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, temveč tudi na izpovedbo policistov, da je pritožnik preizkus opravil pravilno in da rezultatu preizkusa ni oporekal.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-290/20 z dne 20. 3. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, saj je ocenilo, da odpira pomembno ustavnopravno vprašanje. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 - v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

Ustavno sodišče je nato s sklepom št. Up-290/20 z dne 14. 11. 2024 na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti 107. člena ZPrCP. Sklep in ustavno pritožbo je vročilo Državnemu zboru, ki odgovora ni podal.

Ustavno sodišče je pridobilo spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 986/2019 in vpogledalo vanj.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in izpovedbo dveh policistov, ki sta s pritožnikom opravila preizkus alkoholiziranosti. Policista sta izpovedala, da sta bila napotena na kraj, kjer se je pripetila prometna nesreča s pobegom. Na tem kraju sta bila dva udeleženca nesreče, ki sta sporočila registrsko številko pobeglega vozila in podala opis voznika. Policista sta v evidenci preverila lastništvo vozila in se napotila do prebivališča lastnika. Tam sta na dvorišču pred hišo opazila iskano vozilo, v katerem je spal pritožnik. Ko je pritožnik iz vozila izstopil, sta policista pri njem zaznala očitne znake alkoholiziranosti (spotikanje, nerazločen govor, zaudarjanje po alkoholu). Policista sta pritožniku pojasnila, da obravnavata prometno nesrečo s pobegom in da ustreza opisu povzročitelja nesreče, ki sta ga podala očividca. Nato je bil izveden preizkus alkoholiziranosti in izpolnjen standardiziran zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. V zapisniku je navedeno, da je bil preizkus opravljen z indikatorjem znamke Drager alcotest 6810, št. ARBJ-0333, ki je pokazal 0,82 miligrama alkohola v izdihanem zraku. Zapisnik med drugim vsebuje rubriko: "Preizkušanec-ka se STRINJA - NE STRINJA z rezultatom preizkusa", pri čemer je podčrtana beseda "STRINJA". Zapisnik sta podpisala eden od policistov in pritožnik. Iz izpodbijanih sodb in podatkov spisa ne izhaja, da bi policista pritožnika poučila o pomenu in posledicah strinjanja z rezultatom preizkusa ter o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti ali da ni dolžan izpovedati zoper sebe. Je pa eden od policistov pred sodiščem povedal, da je pritožnik po podpisu zapisnika po telefonu poklical neko osebo, najbrž odvetnika, ki je pritožniku svetovala, naj ničesar ne podpisuje. Policist naj bi nato pritožniku dejal, da lahko njegov podpis zapisnika šteje kot brezpredmeten in mu odredi strokovni pregled. V spisu ni podatka, da bi pritožnik po tem pojasnilu svoj podpis preklical in/ali zahteval strokovni pregled.

Po ZP-1 se o prekrških praviloma odloča po hitrem postopku (prvi odstavek 52. člena ZP-1), v katerem odločitev sprejme prekrškovni organ (z odločbo ali plačilnim nalogom), zoper to odločitev pa je dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo. Izjema od tega pravila velja za primere, ki so navedeni v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V teh primerih se izvede redni sodni postopek, ki ga vodi sodišče na podlagi obdolžilnega predloga prekrškovnega organa. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ (policija) pritožniku očital prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, kar je število točk, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena ZP-1). Za te primere je predviden redni sodni postopek (šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1).

Pouk kršitelju o njegovih pravicah v hitrem postopku o prekršku ureja 55. člen ZP-1, ki med drugim določa, (i) da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje; (ii) da mora prekrškovni organ navedeni pouk in izjavo kršitelja vnesti v zapisnik ali uradni zaznamek, pri čemer se vsebina zapisnika oziroma uradnega zaznamka kršitelju prebere in se mu vroči prepis, kar kršitelj potrdi s svojim podpisom; (iii) da je treba kršitelju, ki se ni mogel osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila o prekršku in pouka o njegovih pravicah, pred izdajo odločbe o prekršku to obvestilo in pouk dati pisno ter mu omogočiti petdnevni rok za izjavo; in (iv) da se odločba o prekršku ne sme opirati na izjavo kršitelja, če mu navedeni pouk ni bil dan ali če pouk ni vpisan v zapisnik, uradni zaznamek ali pisno obvestilo.

Pouk obdolžencu o njegovih pravicah v rednem sodnem postopku ureja prvi odstavek 114. člena ZP-1, po katerem mora sodišče obdolženca pred zaslišanjem poučiti, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati odgovornosti za prekršek. Edina izrecna prepoved opiranja sodne odločbe na izjave obdolženca je urejena v tretjem odstavku 108. člena in četrtem odstavku 110. člena ZP-1, ki med drugim določata, da sodišče ne sme opreti sodbe na izpovedbo obdolženca, dano v času, ko mu je bila vzeta prostost, če pred tem ni bil poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti, ali če ta pouk ni zapisan. Točka 6 prvega odstavka 155. člena ZP-1 pa vsebuje splošno pravilo, po katerem je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, če se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne sme opirati.

ZP-1 torej pouk kršitelja oziroma obdolženca o njegovi pravici, da se ni dolžan zagovarjati, izpovedati zoper sebe ali priznati odgovornosti za prekršek, predvideva tako v hitrem postopku o prekršku (tedaj je pouk dolžan dati prekrškovni organ) kot tudi v rednem sodnem postopku (ko obdolženca o njegovih pravicah pouči sodišče). Ne ureja pa postopanja prekrškovnega organa, ko ta od osumljenca zbira obvestila zaradi kasnejše uvedbe rednega sodnega postopka. Primerjava ureditve hitrega in rednega sodnega postopka poleg tega pokaže, da ZP-1 izrecno prepoveduje opiranje odločbe prekrškovnega organa na vse izjave obdolženca, ki so bile dane pred navedenim poukom, medtem ko je prepoved opiranja sodne odločbe na take izjave predvidena le, če je bila storilcu ob podaji izjave vzeta prostost in če je bila izjava pridobljena s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Prekrški zaradi udeležbe v cestnem prometu pod vplivom alkohola in postopek ugotavljanja prisotnosti alkohola v organizmu udeležencev cestnega prometa so urejeni v ZPrCP. Po navedenem zakonu se prisotnost alkohola ugotavlja na tri načine: z indikatorjem alkohola, z etilometrom in s strokovnim pregledom.

Indikator alkohola, imenovan tudi alkotest, je v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP opredeljen kot sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Podrobnejše lastnosti tega sredstva oziroma tehnične zahteve zanj niso predpisane.

Etilometer je po drugi strani opredeljen kot merilna naprava za ugotavljanje množine alkohola v izdihanem zraku (7. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP). Etilometri morajo izpolnjevati zahteve Zakona o meroslovju (Uradni list RS, št. 26/05 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZMer-1) in na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre (Uradni list RS, št. 81/13 in 5/16). Prvi odstavek 3. člena navedenega pravilnika določa, da mora etilometer zagotavljati visoko raven meroslovne zaščite, da bi lahko vsakdo, ki ga merjenje zadeva, zaupal rezultatom meritev, ter mora biti zasnovan in proizveden na visoki kakovostni ravni merilne tehnologije in varovanja merilnih podatkov. V nadaljevanju pravilnika je določenih več meroslovnih in tehničnih zahtev, ki jih morajo izpolnjevati etilometri.

Strokovni pregled je urejen v 108. členu ZPrCP, iz katerega med drugim izhaja, da ta način ugotavljanja prisotnosti alkohola obsega zdravniški pregled (s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu) in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv. Zdravnik mora o strokovnem pregledu takoj izdelati pisno mnenje, odvzete vzorce pa takoj izročiti policistu, ki jih mora poslati v najbližjo pooblaščeno strokovno ustanovo oziroma laboratorij, kjer se opravi analiza. Na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZPrCP je bil sprejet Pravilnik o opravljanju strokovnih pregledov in laboratorijskih analiz (Uradni list RS, št. 60/11), ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za pridobitev pooblastila za opravljanje laboratorijskih analiz, ter način in postopek izvajanja strokovnih pregledov in laboratorijskih analiz.

Postopek ugotavljanja prisotnosti alkohola v organizmu udeležencev cestnega prometa je urejen v 107. členu ZPrCP, ki se v upoštevnem delu glasi:¹

Policist sme zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Neposrednemu udeležencu prometne nesreče, razen otroku, policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Če se s preizkusom ugotovi, da ima voznik v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, mu policist prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila začasno odvzame vozniško dovoljenje, zoper druge udeležence cestnega prometa, ki so očitno pod vplivom alkohola in ovirajo ali ogrožajo cestni promet, pa sme odrediti ukrepe, s katerimi jim onemogoči oviranje ali ogrožanje cestnega prometa.

Če se z indikatorjem alkohola ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola.

Udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po odredbi policista. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje. Če zaradi zdravstvenega stanja ali zaradi drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, udeleženec cestnega prometa ne more opraviti preizkusa, mu policist odredi strokovni pregled. Če zdravnik, ki opravi strokovni pregled, ugotovi, da je pod vplivom alkohola, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa začasno odvzame vozniško dovoljenje. Policist odredi strokovni pregled tudi v primeru, če udeleženec cestnega prometa ne opravi odrejenega preizkusa po navodilih proizvajalca.