TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1384/2003 z dne 8. 1. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. K 98/2003 z dne 8. 7. 2003 se: - v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrženju obtožnega predloga, zavrže, - v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških kazenskega postopka, ne sprejme.

Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Dopustna pa je ustavna pritožba v delu, ki se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njim odločeno o obveznosti pritožnika. Izpodbijani odločitvi o stroških kazenskega postopka (o določitvi povprečnine), ki je utemeljena na ustrezni pravni podlagi in razumno obrazložena, ni mogoče očitati samovoljnosti in s tem kršitve 22. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.