Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka...

901. Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (RePVRPŠJ24–28)

Na podlagi 13. člena Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 46/14 – ZON-C in 18/23 – ZDU-1O) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21 in 58/23) je Državni zbor na seji 2. aprila 2024 sprejel

R E S O L U C I J O
o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (RePVRPŠJ24–28)

1. UVOD

1.1 Pravne podlage za upravljanje regijskega parka Škocjanske jame in temeljne analize

Pravna podlaga

Pravna podlaga za sprejetje Resolucije o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (v nadaljnjem besedilu: PVR) je 13. člen Zakona o regijskem parku Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 57/96, 46/14 – ZON-C in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu: ZRPŠJ) v zvezi s 60. členom Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18, 82/20, 3/22 – ZDeb, 105/22 – ZZNŠPP in 18/23 – ZDU-1O; v nadaljnjem besedilu: ZON).

Temeljni pravni akti

Temeljni predpisi, ki urejajo zavarovanje in upravljanje regijskega parka Škocjanske jame (v nadaljnjem besedilu: park), so:

-

ZON,

-

ZRPŠJ in

-

Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (Uradni list RS, št. 68/96 in 46/14 – ZON-C).

Analize

PVR temelji na analizah spremljanja stanja, ki jih je pripravil upravljavec zavarovanega območja – javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljnjem besedilu: zavod), in sicer stanja naravnih vrednot ter biotske raznovrstnosti, pa tudi na analizi pritiskov in tveganj za zavarovano območje ter analizi prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti in nevarnosti (v nadaljnjem besedilu: analiza SWOT) v povezavi z dokumenti, ki jih kot strokovne podlage pripravijo strokovne službe, ter drugimi javno dostopnimi podatki.

1.2 Namen in zgradba PVR

Namen

PVR je podlaga za letne programe dela zavoda.

PVR je temelj za usmerjanje razvoja na zavarovanem območju, ki kar najbolj upošteva cilje varstva narave in možnosti za razvoj lokalnih skupnosti. Hkrati je tudi podlaga za regionalne in lokalne dokumente s področja gospodarskega, družbenega, kulturnega, okoljskega in prostorskega razvoja.

Širši namen PVR je izvajati naloge in določila iz mednarodnih konvencij in programov, katerih nosilec je zavod.

Zgradba

Pravna podlaga za PVR je ZRPŠJ, ki določa naslednje obvezne vsebine:

-

celovita ocena stanja v parku,

-

cilji varstva in razvoja ter načini uresničevanja teh ciljev,

-

ocena stanja na vplivnem območju parka in določitev ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov,

-

načini uresničevanja razvoju parka, prilagojene davčne in druge spodbujevalne politike, subvencioniranja, nadomestila ter spodbujevalne posojilne politike z merili in predvidenimi postopki,

-

potrebna sredstva in njihove vire,

-

prostorske opredelitve načrtovanih varstvenih in razvojnih posegov v parku,

-

določitev za park primernih dejavnosti in smernic za njihov razvoj.

V skladu s sedmim odstavkom 53. člena ZON mora imeti regijski park načrt upravljanja. Na podlagi določbe 60. člena ZON je načrt upravljanja zavarovanega območja (v nadaljnjem besedilu: načrt upravljanja) programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva. Predlog načrta upravljanja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o zavarovanju. Načrt upravljanja za zavarovano območje, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja z mnenjem.

V skladu z 61. členom ZON je načrt upravljanja podlaga za urejanje prostora in rabo naravnih dobrin in mora vsebovati:

-

celovito oceno stanja narave, posegov in dejavnosti ter ekonomske in socialne sestave prebivalstva,

-

oceno stanja naravnih vrednot na zavarovanem območju,

-

oceno stanja na vplivnem območju,

-

določitev načinov uresničevanja nalog varstva na zavarovanem območju in ukrepov za izboljšanje ter preprečevanje škodljivih vplivov na vplivnem območju,

-

določitev podrobnejših razvojnih usmeritev in načine njihovega uresničevanja s prednostnim upoštevanjem tradicionalnih načinov rabe in opravljanja dejavnosti,

-

smernice za povezovanje sektorskih načrtov gospodarjenja z naravnimi dobrinami,

-

določitev varstvenih usmeritev za trajnostni razvoj dejavnosti,

-

določitev načinov financiranja za zagotavljanje namenov varstva in razvoja,

-

umestitev in konkretizacijo varstvenih režimov v prostor,

-

program izvajanja načrta upravljanja.

Park ima po ZRPŠJ PVR, ki po svoji vsebini zadošča načrtu upravljanja, kot ga določa ZON, oziroma ima vsebine določene tako v ZRPŠJ, ki je specialni akt, kot v ZON, ki je splošni akt in določa vsebine načrtov upravljanja tudi v vseh preostalih zavarovanih območjih.

1.3 Splošni opis zavarovanega območja

1.3.1 Geografska lega, meje in velikost parka

Lega

Park je na Škocjanskem krasu, obsežni uravnani pokrajini na nadmorski višini med 420 in 450 m, ki pripada jugovzhodnemu robu matičnega Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini.

Meje in velikost

Park ima z ZRPŠJ določeno mejo zavarovanega in vplivnega območja, kar sovpada tudi z zavarovanjem Škocjanskih jam kot svetovne dediščine po Konvenciji o varovanju svetovne dediščine UNESCO in mokriščem mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Zavarovano območje parka meri 401 ha, vplivno pa okoli 45.000 ha, zajema celotno porečje reke Reke in se razprostira v šestih občinah.

Biosferno območje Kras v sklopu programa MAB (angl. Man and Biosphere – v nadaljnjem besedilu: MAB) ima poleg osrednjega in vplivnega območja (sovpadata z zavarovanim in vplivnim območjem parka) določeno še prehodno območje, ki obsega ves preostali del občine Divača, v predlogu pa je še širitev na preostanek občin Pivka, Ilirska Bistrica in Hrpelje – Kozina. To območje je pogosto imenovano tudi območje komunikacije, saj so dejavnosti v njem povezane z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, bivanjskimi naselji in drugo rabo, kjer lokalne skupnosti, znanstveniki, strokovne službe, nevladne organizacije, kulturne skupine ter drugi deležniki delujejo skupaj.

&fbco;binary entityId="8599efb8-14dc-4090-93d2-f89e379893c9" type="png"&fbcc;

Slika 1: Zavarovano in vplivno območje po ZRPŠJ za park Škocjanske jame, Škocjanske jame kot svetovno dediščino, podzemno mokrišče in biosferno območje ter prehodno območje po programu MAB.

1.3.2 Status, dejavnosti ter lastništvo in upravljanje

Status

Območje je bilo zavarovano kot regijski park z ZRPŠJ. Upravljavec parka je zavod, ki ga je s sklepom ustanovila Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), ki tudi zagotavlja sredstva za izvajanje nalog javne službe ohranjanja narave.

Dejavnosti

V okviru javne službe opravlja zavod več dejavnosti, med katerimi so priprava programa in razvoja Škocjanskih jam, skrb za vzdrževanje, obnavljanje in zavarovanje spomenikov in znamenitosti na zavarovanem območju parka, stalno spremljanje in analiza stanja naravnih vrednot ter kulturne dediščine v parku, usklajevanje raziskovalnih nalog v zvezi s parkom in organiziranje raziskovalnega dela, sodelovanje pri mednarodnih projektih, skrb za javno predstavitev parka, izvedba in organiziranje izobraževanja, priprava in vzdrževanje poti ter označb v parku, sodelovanje z lastniki posameznih spomenikov v parku – strokovna pomoč in svetovanje, vzdrževanje jamske infrastrukture za obisk jam in opravljanje vodniške službe po parku in jamah ter vodenje informacijskega centra. Pomembno mesto pa ima zavod tudi pri razvijanju in spodbujanju trajnostnega turizma ter vključevanju lokalnega prebivalstva in skupnosti v programe izobraževanja v parku.

Lastništvo in upravljanje

Zavod je leta 1999 od prejšnjega upravljavca Škocjanskih jam prevzel v upravljanje celotni jamski splet z vso pripadajočo infrastrukturo. Zavod je lastnik promocijsko-kongresnega centra na naslovu Matavun 8, gradu Školj, zemljišča v poslovnem območju Risnik ter upravljavec upravne stavbe na naslovu Škocjan 2, interpretacijskega centra na naslovu Škocjan 3, dveh skednjev v Škocjanu, sprejemnega centra s prodajalno vstopnic, informacijsko točko, parkiriščem, sanitarijami, muzejsko zbirko, poslovnimi in servisnimi prostori ter restavracijo na naslovu Matavun 12. Poleg tega je zavod še lastnik oziroma upravljavec kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so na območju parka v lasti Republike Slovenije.

V lasti ali upravljanju ima zavod 53,3 ha stavbnih, kmetijskih in gozdnih zemljišč, od tega 23,6 % v lasti in 76,4 % v upravljanju.

1.4 Naravovarstveni pomen zavarovanega območja

1.4.1 Državni pomen

Škocjanske jame z okolico so zaradi izjemnih naravnih danosti in svoje strateške lege na stičišču različnih trgovskih poti umeščene na svetovni zemljevid že od obdobja prazgodovine naprej. Kljub zavedanju, da gre za enkraten jamski splet z veliko rastlinsko in živalsko pestrostjo ter bogato kulturno dediščino, je bilo obravnavano območje na državni ravni zavarovano šele leta 1996 z ustanovitvijo regijskega parka. Vse naravne vrednote v parku so državnega pomena. Celotno zavarovano območje je tudi del omrežja Natura 2000 in ekološko pomembno območje.

1.4.2 Mednarodni pomen

Škocjanske jame so mednarodno priznano območje svetovnega pomena, zato je odgovornost države za njihovo ohranjanje še večja in pomembnejša.

Namen konvencije o svetovni dediščini je ugotavljati, zavarovati, predstavljati in prenašati kulturno ter naravno dediščino svetovnega pomena prihodnjim rodovom. Vsebina konvencije je povezana z drugimi mednarodnimi pogodbami, med katerimi je treba poudariti Ramsarsko konvencijo, Konvencijo o biotski raznovrstnosti in Konvencijo o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali, ki je bila v slovenskem pravnem redu ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 18/98 in 27/99; v nadaljnjem besedilu: Bonnska konvencija), in tudi z evropsko zakonodajo, kjer je treba poudariti usklajenost evropskega ekološkega omrežja Natura 2000.

Svetovna dediščina UNESCO

Škocjanske jame so naravni pojav izjemne svetovne vrednosti. Na seznam svetovne kulturne in naravne dediščine so bile v okviru Konvencije o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine vpisane leta 1986 pod kriterijema VII (območje izjemnih naravnih pojavov ali naravnih lepot in estetskega pomena) in VIII (v skladu z 2. členom te konvencije mora vsako vpisano območje svetovne dediščine izstopati v svetovnem merilu glede na estetska ali znanstvena merila in temeljiti na zmožnosti države, da zagotovi dolgoročno ohranjanje območja izjemne univerzalne vrednosti in integritete).

Ramsarsko območje

Škocjanske jame so bile leta 1999 vpisane tudi na seznam mednarodno pomembnih mokrišč v skladu z Ramsarsko konvencijo, in sicer kot prvo podzemno mokrišče v skladu z merili, določenimi za podzemeljske hidrološke sisteme.

Biosferno območje (MAB)

Program MAB je Unescov medvladni program, ki vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij, kjer se ohranja biotska raznovrstnost in spodbuja trajnostni razvoj. Leta 2004 je bil park sprejet v svetovno mrežo območij MAB kot biosferno območje Kras, ki odkriva povezanost človeka z naravo in pomen izobraževanja za ohranjanje kakovosti bivanja. Območje se predstavlja tudi v okviru regijske povezave biosfernih območij EuroMAB, predvsem pa v povezavi s preostalimi biosfernimi območji Slovenije. S svojimi letnimi programi, pripravljenimi v skladu s strategijo in statutarnim okvirom (Statutary Framework) za razvoj svetovnega omrežja biosfernih območij, sprejetima v Sevilli marca 1995, zavod izvaja dejavnosti, ki so trajnostno naravnane in temeljijo na izobraževanju, povezavi znanosti in družbe ter spodbujanju trajnostnega razvoja na zavarovanem, vplivnem in prehodnem območju.

1.5 Splošni opis vplivnega območja

Vplivno območje parka je veliko okoli 45.000 ha in pokriva porečje reke Reke, vključno z njenim prehodom v kraško podzemlje obsežnega kraškega vodonosnika, torej del kontaktnega krasa, ki je strokovno opredeljen kot Divaški prag. Razteza se na območju šestih občin, in sicer Divače, Hrpelj – Kozine, Ilirske Bistrice, Pivke, Postojne in Loške doline.

Celotno območje parka gradijo karbonatne kamnine (pretežno apnenec) in nekarbonatne sedimentne kamnine (pretežno peščenjaki in laporji, ki tvorijo fliš). V dnu doline Reke so ponekod še debeli nanosi rodovitnih aluvialnih naplavin. Območje Snežnika (1796 m n. m.) na vzhodu pokrivajo obsežni gozdovi, ki so večinoma dobro ohranjeni in nudijo življenjsko okolje številnim živalskim in rastlinskim vrstam ter so eno večjih sklenjenih neposeljenih območij v Evropi. Severni del vplivnega območja pripada Slavenskemu ravniku in Vremščici. To območje sestavljajo tri vzporedna srednje visoka slemena (od 700 do 823 m n. m.) z vmesnimi kraškimi podolji. Najvišji vrh tega dela je Vremščica (1027 m n. m.). Pri Rakuliku in Sajevčah je kontaktni kras med krednim apnencem in eocenskim flišem. Na tem območju so slepe doline, kjer kratki potoki ob prestopu z laporja in peščenjaka na apnenec hitro poniknejo. Na jugu se razprostirajo flišnati Brkini, ki z gričevnato zgradbo in vmesnimi grapami tvorijo drugačen tip krajine, kot je severni kraški del.

Največja količina padavin je na območju Snežnika (več kot 2500 mm na leto) in se zmanjšuje proti zahodu in jugu. Za vplivno območje so značilne tudi poplave. Te so posledica velikega razmerja med največjim in najmanjšim pretokom (razmerje je približno 1 : 3000), značilnega za povirna kraška območja. Največje območje poplav je v Ilirskobistriški kotlini, in sicer obsega največ od 6 do 7 km² površine. Poplave so vsakoletne, vendar kratkotrajne, običajno trajajo le nekaj ur.

Varstveni režimi za vplivno območje so predpisani v 8. členu ZRPŠJ in se nanašajo predvsem na zagotavljanje obstoječega vodnega režima Reke in ugodnega stanja voda.

1.6 Upravljanje zavarovanega območja

1.6.1 Organiziranost upravljavca

V zavodu je bilo 31. decembra 2022 poleg direktorja, ki ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zaposlenih 30 javnih uslužbencev za nedoločen čas (v nadaljnjem besedilu: NČ) in štirje javni uslužbenci za določen čas, in sicer trije zaradi opravljanja projektnega dela in eden zaradi opravljanja pripravništva. V zavodu so glede na vsebino delovnih nalog organizirane štiri službe:

-

splošna služba (enajst zaposlenih za NČ),

-

strokovna služba (štirje zaposleni za NČ),

-

služba za naravovarstveni nadzor (trije zaposleni za NČ) in

-

služba za informiranje in vodenje (dvanajst zaposlenih za NČ).

Poleg delovnih razmerij za nedoločen čas se sklepajo tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer za opravljanje sezonskega dela, projektnega dela ter pripravništva. Leta 2022 je bilo v turistični sezoni zaposlenih dodatnih 22 delavcev za določen čas. Upravljavec v visoki turistični sezoni za vodenje obiskovalcev po potrebi najema tudi študentsko delo in sklepa podjemne pogodbe ter sodeluje s samostojnimi podjetniki.

1.6.2 Upravljanje nepremičnin

Zavod upravlja tako stavbna kot kmetijska in gozdna zemljišča.

Stavbna zemljišča z objekti

Skupna površina vseh parcel v območju stavbnih zemljišč je 43.468 m². Objekti na stavbnih zemljiščih so namenjeni za opravljanje dejavnosti zavoda, in sicer se uporabljajo kot poslovni prostori, prostori za obiskovalce ter pomožni prostori. Nekateri prostori se oddajajo v najem. Na objektih se izvaja redno in investicijsko vzdrževanje, poleg tega so objekti ustrezno zavarovani (požar, izliv vode, vlom, vandalizem).

Stavbno zemljišče	Parcelna številka	Površina v m²
Uprava Parka Škocjanske jame, Škocjan 2	1629 k. o. Naklo	942
Sprejemni center Parka Škocjanske jame, Matavun 12	257/38 k. o. Naklo	3660
Parkirišča pri sprejemnem centru	515, 517, 521, 257/38, 257/46, 257/56 k. o. Naklo	8400
Parkirišče v poslovni coni Risnik	302/190 k. o. Naklo 1705/29 k. o. Dolnje Ležeče	3458 1107
Naravoslovni center Škocjan 3	*74 k. o. Naklo	386
Promocijsko-kongresni center Matavun 8	710/10 k. o. Naklo	991
J'kopinov skedenj, Škocjan – etnološka zbirka	*61 k. o. Naklo	65
Jurjev skedenj, Škocjan	*60 k. o. Naklo	187
Strojnica dvigala	565 k. o. Naklo	263
Sanitarije v dolini Globočak pred vhodom v jamo	434/5 k. o. Naklo	19
Nadstrešnica v dolini Globočak pred vhodom v jamo	1603/1 k. o. Naklo	171
Statično sanirane ruševine mlina Ukno	*35 k. o. Naklo	94
Ruševine gradu Školj	1304/4 k. o. Famlje	1205

Preglednica 1: Pregled stavbnih zemljišč z objekti v parku

Kmetijska in gozdna zemljišča

Skupna površina vseh kmetijskih in gozdnih parcel v lasti ali upravljanju zavoda je 489.486 m², od tega je zavod lastnik 24,2 % površin in upravljavec 75,8 % površin. Na nekaterih kmetijskih zemljiščih se v skladu z dogovorom z okoliškimi kmeti izvajata košnja in paša, na nekaterih gozdnih zemljiščih pa se v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZGS) gospodari z gozdovi.

1.6.3 Urejanje prostora

Podlaga za prostorsko načrtovanje na zavarovanem območju parka je Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Divača (Uradno glasilo slovenskih občin št. 14/18 s kasnejšimi spremembami).

1.6.4 Finančni viri in stroški upravljanja v preteklem obdobju

V preteklem petletnem obdobju (2018–2022) je zavod pridobil okoli 15,9 milijona evrov prihodkov, 23 % iz proračuna Republike Slovenije, 1 % iz drugih javnih virov, 63 % iz nejavnega vira javnega financiranja javne službe (v nadaljnjem besedilu: nejavni vir), v glavnem je to prihodek od vstopnin v jamo in 2 % iz tržnega dela (prodaja spominkov) (v nadaljnjem besedilu: lastna sredstva) ter 11 % iz mednarodnih projektov (večina je iz Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020).

&fbco;binary entityId="f8724c5b-f82f-41c2-b115-2e11ccd835c3" type="png"&fbcc;

Slika 2: Povprečni prihodki in prejeta sredstva zavoda v letih 2018–2022

V istem obdobju je bilo 43 % vseh odhodkov namenjenih stroškom dela, 40 % materialnim stroškom in 17 % investicijam. V okviru programov in projektov je bilo porabljenih 1,7 milijona evrov. Po Odredbi o razdeljevanju dela sredstev javnega zavoda Park Škocjanske jame (Uradni list RS, št. 84/99; v nadaljnjem besedilu: Odredba o razdeljevanju dela sredstev PŠJ) je bil za fizične osebe namenjen 1 % prihodkov.

&fbco;binary entityId="6872a5c4-6fc0-4a3e-b757-30dca7efb8c3" type="png"&fbcc;

Slika 3: Povprečni odhodki zavoda v letih 2018–2022

2. OPIS IN CELOVITA OCENA STANJA

2.1 Opis in ocena stanja ohranjenosti narave

2.1.1 Neživa narava

2.1.1.1 Geološke značilnosti

Škocjanske jame so nastale v krednih in paleocenskih apnencih v bližini stika z neprepustnimi flišnimi kamninami eocenske starosti. Ta kamninski stik, ki je nekaj kilometrov južneje, je pomemben za nastanek in oblikovanje jam. Na flišnih kamninah, ki so iz kremenovih peščenjakov, konglomeratov in laporja, se zbira voda velike površinske reke Reke, ki potem, ko prestopi na apnenec, ponikne v Škocjanske jame. Na nastanek in smer rovov sta najbolj odločilno vplivali plastovitost kamnine in tektonska porušenost, torej lezike – presledki med plastmi kamnine ter prelomi in izrazito prelomnega območja.

Škocjanske jame so nastale v debeloskladovitih ali neskladovitih gornjekrednih apnencih. Le južni del jame, Tiha jama, je nastal v drobnoskladovitem gornjekrednem in paleocenskem apnencu. Na območju jame vpadajo skladi proti JZ pod kotom 20–30°. Ti apnenci so zelo čisti. Ker je v njih zelo malo netopnega ostanka, na površju ni mogla nastati sklenjena odeja prsti.

Prvi jamski rovi so se oblikovali ob prelomih in razpokah ter lezikah, ob katerih je prišlo do tektonskih premikov. Dobro vidni prelomi so v stenah Male doline pod Škocjanom in v Šumeči jami. Tektonsko poškodovane lezike so zlasti dobro vidne v Oknu med obema dolinama. Ob taki leziki je nastal tudi Slap. V obeh udornih dolinah in v Šumeči jami so do nekaj deset metrov široke razpoklinske cone, ki potekajo v smereh S–J in SZ–JV. Ob njih so nastali prvi kanali, pozneje v razvoju jame pa so nastali ob njih veliki odlomi ali podori. Tako so lahko nastale velike udorne doline in dvorane v jami, podorno kamenje pa je Reka sproti raztapljala in odnašala iz jame.

2.1.1.2 Relief

Škocjanski kras, obsežna uravnana pokrajina na nadmorski višini med 420 in 450 m, pripada jugovzhodnemu robu Krasa. Nad njim se na severu vzpenjata Gabrk s Čebulovico (642 m n. m.) in Vremščica (1027 m n. m.), proti vzhodu in jugu pa flišno vznožje Vremščice in flišni Brkini. Proti severozahodu se prek Divaškega krasa nadaljuje v kraških planjavah in gričevjih.

Površje Škocjanskega krasa je v grobem uravnano, v drobnem pa močno razčlenjeno. Ker ga gradijo apnenci, se je tu razvil značilni tip reliefa, prav po tej pokrajini imenovan kras.

Glavni vzrok za nastanek krasa in kraškega reliefa je topnost kamenin, ki gradijo zemeljsko površje. Voda glavni mineral apnenca, kalcit, raztaplja in ga odnaša skozi podzemne kanale v obliki raztopine. Zato na površju kameninskega drobirja skorajda ni.

Padavinska voda na Krasu odteka skozi razpoke v podzemlje. Tako nastanejo jame, na površju pa kraške kotanje različnih velikosti. Najpogostejše so vrtače. To so lijakaste ali skledaste vdolbine, povečini do 10 m globoke in s premerom do 50 m. Nastale so tam, kjer je navpično prenikanje v globino mogoče in raztapljanje kamnine najmočnejše.

Vrtače so zelo pomembna reliefna oblika na Škocjanskem krasu. Z njihovih pobočij in dna je bilo kamenje odstranjeno, dno pa izravnano. Del kamenja je bil podkopan pod prst v dnu vrtače, preostali del pa zložen v suhe zidove. To je pomenilo prve skromne njive na Krasu. Dna vrtač so bila uporabljena tudi za vodne zbiralnike – kale – za napajanje živine. Ilovica v dnu vrtač je postala neprepustna, če je bila dobro pregnetena.

Veliko večje kot vrtače so udornice. Nastale so z rušenjem stropov nad podzemnimi votlinami. Udornice imajo običajno strma pobočja, pa tudi navpične skalne stene so pogoste. Ne nastanejo nenadoma z udorom, ampak z dolgotrajnim krušenjem stropa in sten nad dvoranami ter tokavo podzemne Reke, ki raztaplja odpadlo kamenje in ga tako odnaša proč.

Največji udornici sta 122 m globoki dol Sokolak, katerega prostornina znaša 8,5 milijona m³, in Globočak, katerega prostornina znaša 4,6 milijona m³. Skupina udornic, ki je nastala pri vhodu v Škocjanske jame (Velika dolina, ki je globoka 164 m, Mala dolina, Sapendol in dol Lisična), pa ima skupno prostornino 6,2 milijona m³.

Posebna oblika na površju nad Škocjanskimi jamami so brezstrope jame. Nastanejo z zniževanjem površja zaradi raztapljanja apnenca, medtem ko se jame, ki jih je vodni tok že zapustil, ne spreminjajo. Ko površje doseže jamo, tej najprej razkroji strop in jama se odpre. Nad Škocjanskimi jamami sta velika nekdanja jama in velik stalagmit, ki stoji na prostem.

2.1.1.3 Hidrološke značilnosti

Jamo je oblikovala ponikalnica Reka, ki zbere večino vode na neprepustnih flišnih kamninah. Njen srednji pretok pred ponori je 8,95 m³/s, ob izjemnih poplavah pa do 387 m³/s. Po močnih padavinah Reka poplavlja. Običajne poplavne vode sežejo v jami do 30 m visoko, najvišje znane pa so dosegle višino 132 m. Reka teče od Škocjanskih jam skozi kraško podzemlje proti približno 35 km oddaljenim izvirom Timave na italijanski strani.

Ocena stanja

V tem poglavju se opis stanja nanaša le na površinski tok Reke v zavarovanem območju. Preostanek površinskega toka je obravnavan v tretjem poglavju te resolucije.

Površinske vode

Po podatkih iz Ocene ekološkega stanja vodotokov za obdobje 2014–2019 je ekološko stanje Reke, in sicer vodnih teles določenih od mejnega odseka do Kosez, od Kosez do Bridovca in od Bridovca do Škocjanskih jam, dobro s srednjo do visoko ravnijo zaupanja.

Podzemne vode

Po podatkih ARSO je bilo kemijsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini leta 2021 dobro. Količinsko stanje vodnega telesa Obala in Kras z Brkini je prav tako dobro.

Kljub temu v Škocjanskih jamah še vedno občasno nastajajo pene, katerih izvor še ni povsem pojasnjen. To lahko kaže na onesnaženja Reke, kar lahko negativno vpliva na podzemno živalstvo ne le Škocjanskih jam, ampak celotnega podzemnega toka Reke in kraškega vodonosnika nasploh. Rezultati analiz ne kažejo odstopanj od večletnega povprečja na posameznem merilnem mestu.

2.1.1.4 Tla

Opis in ocena tal za park sloni na vzorčenju, ki je bilo izvedeno s strani Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani novembra leta 2018. Tip tal na vzorčnem mestu ob sprejemnem centru parka, ki je opredeljeno kot kraški pašnik, je rendzina na apnencu. Tla so plitva do zelo plitva in zelo skeletna.

Ocena stanja

Na podlagi zgoraj omenjenega vzorčenja so bila tla neonesnažena iz antropogenih virov. Izmed potencialno nevarnih anorganskih snovi od srednjih vrednosti za slovenska tla odstopajo Cd, Cr in Ni, ki so geogenega izvora.

Koncentracija Cd je na nivoju mejne vrednosti, koncentracije Ni presegajo opozorilno vrednost glede na Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96, 41/04 – ZVO-1 in 44/22 – ZVO-2; v nadaljnjem besedilu: Uredba o imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh). Vse merjene organsko potencialno nevarne snovi so pod mejo določljivosti.

2.1.2 Živa narava

2.1.2.1 Habitatni tipi

Kartiranje habitatnih tipov za zavarovano območje parka z okolico je prvič leta 2014 po predpisani tipologiji opravil CKFF. Tipologija temelji na rastlinskih združbah v kombinaciji s strukturnimi prvinami in rabo tal. Popisanih je bilo 97 habitatnih tipov. Najznačilnejši habitatni tipi za park so predstavljeni v nadaljevanju.

Melišča, skalne stene in jame

Najznačilnejši habitatni tipi te skupine so apnenčaste stene z vegetacijo skalnih razpok in termofilna melišča. Na delih sten, ki so manj strmi, je ponekod razvita bujnejša vegetacija, prevladujejo pa vrste kamnitih kraških pašnikov in termofilnih gozdov mešanih listavcev. Prav tako se na delih, kjer ni zelo intenzivnega premikanja materiala, zaraščajo tudi melišča. V spodnjem delu skalnih sten nad strugo reke Reke in njenim ponorom je še en habitatni tip, in sicer vlažne skalnate stene. Gre za pomemben habitatni tip, ki je ena od posebnosti parka in v katerem so termofilni ter glacialni relikti.

Sklenjene gozdne površine

Na celotnem območju kartiranja prevladujeta termofilni gozd mešanih listavcev in termofilni hrastov gozd. Na večjih površinah je termofilnim drevesnim vrstam kot posledica pogozdovanja v preteklosti primešan črni bor ali pa ta tvori samostojne sestoje.

Termofilni gozdovi mešanih listavcev, termofilni hrastovi gozdovi in hrastovo-belogabrovi gozdovi so določeni v Uredbi o habitatnih tipih (Uradni list RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13; v nadaljnjem besedilu: Uredba o habitatnih tipih). Primes črnega bora oziroma smreke za te gozdne habitatne tipe pomeni neugodno stanje ohranjenosti.

Druge površine z drevesnimi vrstami

Mejice in manjše skupine dreves ter grmov najdemo na celotnem območju kartiranja. Pomenijo pomemben habitatni tip, saj so pomembno zatočišče in selitveni koridorji številnim živalskim vrstam. Po vrstni sestavi so zelo podob ne okoliškim gozdovom in grmiščem.

Ekstenzivna suha travišča

Med ekstenzivnimi travniškimi površinami prevladujejo različni tipi vzhodno submediteranskih (submediteransko-ilirskih) suhih in polsuhih travišč. Kraška travišča so nastala kot posledica krčenja gozdov za pašnike. Spadajo med vrstno najpestrejše habitatne tipe pri nas. Z opuščanjem ekstenzivne paše drobnice in tako dopuščenim zaraščanjem so se njihove površine začele močno krčiti. Na globljih, za kmetijsko obdelavo primernejših tleh pa jih ogroža tudi intenziviranje rabe. Na območju kartiranja je vsekakor več površin, ki se zaraščajo, kot takih, ki so prešle v intenzivno kmetijsko rabo. To je z naravovarstvenega stališča dobro, saj je zaraščajoče se površine lažje povrniti v prvotno stanje kot tiste, ki so bile preveč gnojene.

Vode, prodišča in obvodna vegetacija

Največjo površino med vodami zavzema reka Reka, ki ima tudi visoko naravovarstveno oceno. Visoko ovrednoteni so tudi potoki, ki pa imajo vodo samo občasno. V strugi reke Reke je nekaj prodišč, ki so večinoma porasla z vrbovjem in enoletnicami.

Kali

Kali so majhni, a zelo pomembni habitati, saj so poleg škavnic edine stoječe vode v suhi krajini in habitati za vrste, vezane na vodo, ki brez njih ne bi preživele. Pomembna je tudi mreža kalov, ki so na ustrezni oddaljenosti, da omogočajo migracije osebkov in genetsko bogatenje populacij. Od šestih kalov v zavarovanem območju sta dva (Kaliči, Matavun) v dobrem stanju ohranjenosti, preostali štirje pa so potrebni obnove. V vplivnem območju parka je bilo popisanih več kot 400 lokacij različnih vodnih virov, od tega jih je bilo 26 % v dobrem stanju ohranjenosti, preostali so potrebni obnove ali so uničeni. Poleg kalov so kot habitat primerni še velbani studenci (obokani izviri, značilni za Brkine), »štirne« (široke in dostopne za dvoživke in druge vrste) ter betonska korita in kanali, napolnjeni z vodo. Poleg nevzdrževanja kale in druge vodne vire ogroža tudi vnos zlatih ribic in drugih tujerodnih vrst.

Ocena stanja

Uredba o habitatnih tipih določa habitatne tipe, ki se prednostno – glede na druge habitatne tipe, prisotne na celotnem območju Republike Slovenije – ohranjajo v ugodnem stanju, in ureja usmeritve za njihovo ohranjanje.

Habitatni tip je v ugodnem stanju, če je naravna razširjenost habitatnega tipa in območij, ki jih posamezni habitatni tip znotraj te razširjenosti pokriva, stabilna ali se veča, če obstajajo in bodo v predvidljivi prihodnosti verjetno še obstajali posebna struktura habitatnega tipa ter naravni procesi ali ustrezna raba, ki zagotavljajo njegovo dolgoročno ohranitev, in če je zagotovljeno ugodno stanje za ta habitatni tip značilnih prosto živečih rastlinskih ter živalskih vrst.

Stanje habitatnih tipov v parku v preteklem obdobju lahko ocenjujemo kot stabilno, saj ni prišlo do bistvenih odstopanj od dosedanjih parametrov.

2.1.2.2 Rastlinstvo

Škocjanske jame z okolico imajo zaradi zelo razgibanega reliefa izredno pester rastlinski svet. V parku so nahajališča nekaterih endemičnih, redkih ali ogroženih vrst, ki so tudi na rdečem seznamu praprotnic in semenk Slovenije: bršljanov pojalnik (Orobanche hederae) z edinim nahajališčem, wettsteinova mrtva kopriva (Lamium wettsteinii) z enim od dveh nahajališč in justinova zvončica (Campanula justiniana) s klasičnim nahajališčem.

Posebne mikroklimatske razmere v dnu dolin, ki nastanejo zaradi nizkih temperatur, omogočajo uspevanje nekaterih hladnoljubnih, značilno alpskih rastlin, kot so avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), dvocvetna vijolica (Viola biflora) in skalna kernejevka (Kernera saxatilis), štirideset metrov više pa zaradi toplega zraka, ki pozimi izteka iz jame, uspevajo izrazito toploljubne vrste, na primer venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in rdečeplodni brin (Juniperus oxycedrus). Rast tako nasprotujočih si rastlin skupaj je v naravi velika redkost.

Na vhodih stranskih rovov, kot sta Schmidlova dvorana in Tominčeva jama, rastejo rastline, prilagojene ekstremnim svetlobnim razmeram. Med cvetnicami so najbolj značilne navadni bršljan (Hedera helix), fuchsov grint (Senecio fuschsii), navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis), kljukastosemenska zvezdica (Stellaria montana) in razrasla krišina (Parietaria judaica). Med praprotmi opazimo rjavi sršaj (Asplenium trichomanes) in jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium). Najgloblje v vhodne dele jam sežejo le nekateri mahovi in alge. V osvetljenem delu Schmidlove dvorane so tudi posebne kapniške strukture, imenovane stromatolitni stalagmiti, katerih rast je biološko pogojena. Notranja struktura takšnih kapnikov je zapletena, saj jo sestavljajo izmenične plasti eolskih sedimentov, kalcita in detritusa. V jami je 21 stromatolitnih stalagmitov, od katerih je večina na začetni stopnji rasti oziroma je njihova rast ustavljena.

Okrog razsvetljave v jami je ponekod opazna porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora.

Invazivne tujerodne vrste

Invazivne tujerodne vrste rastlin se v parku redno pojavljajo vsako leto. Po Uredbi (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst (UL L 317, 4. 11. 2014, str. 35; v nadaljnjem besedilu: Uredba o invazivnih tujerodnih vrstah) za nadzorovane tujerodne vrste, ki so uvrščene na sezname in zanje veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja, najdemo v parku dve vrsti – ameriški pajesen in žlezavo nedotiko. Sicer prednjačijo obvodne vrste, ki so najbolj pogoste ob Reki, na bregovih in prodiščih. Omeniti velja kanadsko in orjaško zlato rozgo, japonski dresnik, žlezavo nedotiko in topinambur. V parku mestoma najdemo pelinolistno žvrkljo predvsem ob poteh, cestah, nasipih peska, odprtih gradbiščih ter enoletno suholetnico na odprtih površinah.

Ocena stanja

Zavarovane rastlinske vrste v parku, uvrščene v Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o uvrstitvi v rdeči seznam), so pretežno v ugodnem stanju. Vrste so večinoma vezane na stanje habitatov, ki so pretežno v ugodnem stanju ohranjenosti. Težavna so suha travišča, podvržena zaraščanju. Večinski del habitatnega tipa suhih travišč je tako imenovana kraška gmajna, z grmičevjem in drevesi porasel deloma kamnit del krajine, ki je bil v preteklosti pašnik. Zaradi nerabe je zdaj v zaraščanju in čezenj se povečini razprostira gozdna maska, kar onemogoča kmetijsko rabo ter tudi naravovarstveno upravljanje, zato je stanje traviščnih vrst na teh površinah slabo in se hitro še poslabšuje. Brez ukrepanja bodo traviščne populacije na teh površinah pretežno izginile.

Reliktna flora v udornicah, to je rastlinstvo, ki se je tukaj ohranilo še iz hladnejših obdobij Zemljine preteklosti, je v ugodnem stanju ohranjenosti. Rastišča so pretežno nepristopna obiskovalcem in ni nevarnosti, da bi jih ti ogrožali. V celoti so podvržena naravni sukcesiji. Rastišča jadranske smrdljive kukavice so v stabilnem stanju in se širijo. Opazno je pojavljanje novih rastišč jadranske smrdljive kukavice na obronkih makadamskih poti po vsem parku.

Občasno opažene so v parku invazivne tujerodne vrste, vendar ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone flore. Negativen vpliv na avtohtono floro je mestoma opazen le na bregovih reke Reke, kjer invazivne tujerodne vrste tvorijo goste monosestoje, ki jih skušamo odstranjevati. Pojavljanje ameriškega pajesena je uspešno zatirano in omejeno, kljub njegovemu točkovnemu pojavljanju na odročnih in težko dostopnih mestih udornic. Ameriški pajesen in pelinolistna žvrklja lahko postaneta težavna, če se bodo opuščali ukrepi redne košnje in puljenja večkrat letno, takoj ko je vrsta opažena. Japonski dresnik bo treba redno odstranjevati, da ne preide v razrast v težko dostopnih delih parka. Trend pojavljanja ITV lahko ocenjujemo kot pozitiven in stanje pojavljanja ITV kot stabilno (pojavljanje vrst je v omejenem obsegu, vrste so pod nadzorom).

2.1.2.3 Živalstvo

V parku je pester preplet submediteranske in subalpinske favne.

Metulji

Favna metuljev v parku je zelo pestra. Upoštevajoč vse znane in objavljene podatke je končna številka za park znanih vrst metuljev 747, od tega je 110 vrst dnevnih metuljev in 637 nočnih vrst. Pestrost vrst v parku je srednje visoka. Po vrstah najštevilčnejša družina so pedici, sovke in zavijači. Skupno je na območju parka ugotovljenih 19 zavarovanih in ogroženih vrst nočnih metuljev, tudi štiri vrste Nature 2000, to so hromi volnoritec (Eriogaster catax), črtasti medvedek (Euplagia/Callimorpha quadripunctaria), petelinček (Zerynthia polyxena) in travniški postavnež (Euphydryas aurinia). Stanje populacij je vezano na stanje njihovega habitata. Največji izziv ohranjanja pestrosti metuljev v parku je zaraščanje travnikov, obrobij vrtač in drugih primernih habitatov ter vse večje zgoščevanje zarasti v nekdaj presvetljenih gozdovih (gmajna), ki so bili tradicionalno pašeni, zdaj pa je v njih pašna raba prepovedana.

V vplivnem območju na travnikih južno od vasi Rečica pri Ilirski Bistrici je prisoten strašničin mravljiščar (Phengaris teleius), katerega stanje vrste v letu 2022 je bilo stabilno, habitat pa primeren.

Na travnikih in pašnikih je treba posebno pozornost nameniti tudi intenzivnosti rabe in ustrezni obtežbi. Čiščenje zarasti in odpiranje večjih travniških površin bi povečalo pestrost metuljev v parku.

Dvoživke

V parku je osem različnih vrst dvoživk: veliki pupek (Triturus carnifex), navadni pupek (Lissotriton vulgaris), navadni močerad (Salamandra salamandra), hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufo), rosnica (Rana dalmatina), sekulja (Rana temporaria) in človeška ribica (Proteus anguinus). Zelena rega (Hyla arborea) je izginila iz parka in večine znanih habitatov v širšem območju.

Na širšem območju parka so za dvoživke primerni vodni habitati v kalih in lužah ob nihajočem toku Reke. Slednje so še posebej pomembne za hribskega urha. Dvoživke za svoj obstoj potrebujejo dovolj gosto mrežo kalov. Ogrožajo jih zaraščanje in propadanje kalov ter uničevanje in fragmentacija drugih habitatov, vnos tujerodnih vrst (ribe – plenilci) in onesnaževanje.

V biosfernem območju parka so tri evidentirane črne točke povozov dvoživk (Vremska dolina, Harije pri Ilirski Bistrici in Gradišica v občini Hrpelje – Kozina), kjer vsako leto beležimo okoli 3500 dvoživk (prenesenih in povoženih).

Plazilci

V parku je sedem različnih vrst plazilcev. To so: črnica (Hierophis viridiflavus carbonarius), navadni gož (Zamenis longissimus), belouška (Natrix natrix), črnopikčasta kuščarica (Algiroides nigropunctatus), pozidna kuščarica (Podarcis muralis), slepec (Anguis fragilis) in zelenec (Lacerta viridis).

Pričakovali bi lahko tudi kraško kuščarico (Podarcis melisellensis), modrasa (Vipera ammodytes) in kobranko (Natrix tessellata). V zadnjih letih beležimo opažanja o veliki progasti kači, kar lahko pomeni prisotnost progastega goža (Elaphe quatuorlineata). Prisotnost teh vrst je treba preveriti z raziskavami.

Ptice

V parku je bil nazadnje izveden celoviti popis ptic med letoma 2010–2013. Zabeleženih je bilo 81 vrst, od tega 49 gnezdilk. Najštevilčnejše gnezdilke znotraj meja parka so črnoglavka (Sylvia atricapilla), taščica (Erithacus rubecula), kos (Turdus merula), ščinkavec (Fringilla coelebs) in močvirska sinica (Poecile palustris). Največje število preštetih planinskih hudournikov (Apus apus) je bilo 72 (36 parov). Leta 2011 je bilo registriranih šest samcev lesne sove (Strix aluco), slišalo pa se je tudi oglašanje mladičev. Gnezdečo populacijo se ocenjuje na šest do deset parov. V vasi Vremski Britof je bil registriran en veliki skovik (Otus scops). Gnezdeča populacija je ocenjena na enega do tri pare. Opaženo je bilo, da so skalni golobi (Columba livia) v parku morfološko zelo homogeni. Sokol selec (Falco peregrinus) uspešno gnezdi na območju Sokolaka, večinoma tudi z uspešno reprodukcijo. V park se je po več letih leta 2022 vrnila velika uharica (Bubo bubo), gnezdenje je bilo potrjeno tudi leta 2023.

Na Reki je najštevilčnejša ptica, vezana na vodo, siva pastirica (Motacilla cinerea). Večinoma gnezdi osem do deset parov sivih pastiric. Povodni kos (Cinclus cinclus) ni številčen. Ocenjujemo, da v zavarovanem območju parka gnezdita eden do dva para. Opažene so tudi mlakarice (Anas platyrhynchos). V letu 2021 in 2022 je bil v soteski Reke opažen par velikih žagarjev (Mergus merganser). Gnezdenje ni bilo potrjeno. Ker večji del parka pokrivajo gozdovi in dlje časa opuščena kmetijska krajina, v parku od gnezdilk ni sicer značilnih vrst kmetijske krajine Krasa, kot so poljski škrjanec (Alauda arvensis), rjava penica (Sylvia communis), prosnik (Saxicola rubicola), repnik (Linaria cannabina), rumeni strnad (Emberiza citrinella) in veliki strnad (Emberiza calandra). V parku je veliko skalnih sten, v katerih gnezdijo ogrožene in redke vrste, vezane na takšen habitat. Planinski hudournik (Apus melba) je v Sloveniji redko razširjena vrsta. Regionalni varstveni pomen z vidika ptic dajeta parku tudi reka Reka in njen kanjon. Park je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in edino območje na Krasu, kjer gnezdi povodni kos.

Stanje vrst ptic Natura 2000 v parku je, kot ga opredeljuje dokument DOPPS iz leta 2023 z naslovom Ocena stanja kvalifikacijskih vrst ptic in njihovih habitatov v Regijskem parku Škocjanske jame 2017–2022, odvisno od stanja njihovega habitata. Vrste, ki naseljujejo ostenja, so v ugodnem stanju, prav tako je v dobrem stanju njihov habitat. Preostale vrste so vezane večinoma na suha kraška travišča. Stanje habitata je dobro le za nekatere, za večino pa je slabo, predvsem zaradi zaraščanja. Z odpravo površin v zaraščanju, predvsem pa z renaturacijo nekdanjih, zdaj gozdnatih pašnikov in travnikov, z odpiranjem sestojev črnega bora, odstranjevanjem dela zarasti in uvedbo paše v gozdu bi lahko pozitivno vplivali na izboljšanje habitata teh vrst. Pomembno je tudi ohranjanje mozaične krajine z mejicami, suhimi zidovi, starimi drevesi in drugimi krajinskimi strukturami. Posebna pozornost se namenja tudi organiziranju obiska tako, da so obiskovalci dejavno usmerjani, da se držijo zanje določenih poti in obiskujejo park na način, ki ni nepotrebna motnja pticam.

Živalstvo v Reki

V površinskem toku Reke je poznanih 21 skupin velikih nevretenčarjev, ki jim pripada 97 taksonov. Večina makrozoobentosa so ličinke žuželk: enodnevnice (Ephemeroptera), vrbnice (Plecoptera), kačji pastirji (Odonata), stenice (Heteroptera), mladoletnice (Trichoptera), dvokrilci (Diptera), hrošči (Coleoptera) in mrežokrilci. Poleg teh so bili najdeni tudi osebki ožigalkarjev, vrtinčarjev, polžev, školjk, maloščetincev, pijavk, pršic in rakov (vodne bolhe in ceponožci) ter enakonožcev (Asellus acquticus cavernicolus in Trichonichus stameri).

Ribe so zastopane v glavnem s postrvjimi in ciprinidnimi vrstami. Te živijo tudi v začetnih delih podzemne Reke zaradi katastrofičnega drifta in le redko preživijo več časa v podzemlju. V Reko in pritoke ribiška družina doseljuje vrste rib soška postrv (Salmo marmoratus), šarenka (Oncorhynchus mykiss), grba (Barbus plebejus) in klen (Squalius cephalus).

Stanje populacije primorskega koščaka oziroma koščenca (Austropotamobius pallipes) v Reki je kritično. Za območje Natura 2000 Reka (SI3000223), ki vključuje tudi Reko do ponorov in spodnji del pritoka Sušica, je bil opredeljen kot izumrl. Majhne izolirane populacije so prisotne le še v povirju Reke. V spodjem odseku Reke pred ponori so najdeni osebki leta 2013 verjetno naplavljeni raki iz potoka Sušica. Gorvodno v odseku Reke pri Cerkvenikovem mlinu je majhna populacija jelševca. V pritokih Reke pri Premu je bila v letu 2022 potrjena račja kuga. Največji grožnji potočnim rakom v porečju Reke sta račja kuga in pomanjkanje vode zaradi različnih vzrokov.

V tolmunih Reke je opažen hribski urh (Bombina variegata) v vseh razvojnih stadijih.

Podzemno živalstvo Škocjanskih jam in ekologija

Škocjanske jame spadajo v skupino jam s sorazmerno bogato pravo podzemno favno. Bivališče nudijo zlasti nevretenčarjem, med katerimi so številni tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in na razmere, kjer je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, rakov ceponožcev in enakonožcev, polžev, dvojnonog, žuželk in v kraškem vodonosniku tudi človeška ribica.

Pestrost življenja v jami dopolnjujejo številni netopirji. V jami je bila zabeležena prisotnost dvanajstih vrst, stalno ali občasno prisotnih v jamskem sistemu. Med njimi so najštevilčnejši dolgokrili netopirji (Miniopterus schreibersi), katerih kolonija se seli med Škocjanskimi jamami in Predjamo, ter dolgonogi netopir (Myotis capacinii). Zimske kolonije dolgokrilega netopirja dosegajo število do 7.000 osebkov, poletne kolonije pa nekaj tisoč osebkov. Preostale vrste so znatno manj številčne. Vrste, ki jih je mogoče najti v jami v času hibernacije ali porodniških kolonij, so še veliki podkovnjak (Rhinolophus ferrumequinum), južni podkovnjak (Rhinolophus euryale), mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros), širokouhi netopir (Barbastella barbastellus), navadni netopir (Myotis myotis) in vejcati netopir (Myotis euryale). Kot občasno prisotne so bile zabeležene še vrste širokouhi netopir (Barbastella barbastellus), mali netopir (Pipistrellus pipistrellus), ostrouhi netopir (Myotis blythi) in usnjebradi uhati netopir (Plecotus macrobullaris).

Vrstno najobsežnejše je živalstvo, ki ga prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (kamninski sloj tik pod površjem) v Škocjanske jame. Obsega predstavnike enajstih skupin živali, in sicer vrtinčarje, gliste, polže, maloščetince, pršice, med raki dvoklopnike, ceponožce, enakonožce in postranice ter med žuželkami skakače in ličinke dvokrilcev. Najbogatejše zastopana živalska skupina v epikrasu so ceponožni raki. Večina teh vrst je zašla v jamsko okolje s preniklo vodo, druge so bile najdene v ponikalnici. V Škocjanskih jamah je bilo iz prenikle vode ugotovljenih 20 vrst, ki pripadajo 12 rodovom in trem družinam. Štiri vrste so iz skupine ciklopoidov, med harpaktikoidi je 16 vrst, od katerih je bilo ugotovljenih pet za znanost novih vrst iz štirih rodov: Bryocamptus, Moraria, Parastenocaris in cf. Stygepactophanes. Večino od njih bi lahko označili za epikraške specialiste, saj so bili najdeni le v prenikli vodi. Dvanajst vrst, ki poseljujejo epikraški habitat, je stigobiontskih – torej so pravi predstavniki podzemeljskih vod. Ugotovljenih je bilo pet novih vrst in vrsta Elaphoidella slovenica Wells (syn. Elaphoidella karstica), ki je endemit Škocjanskih jam. Iz najdišč v Škocjanskih jamah so bile že leta 1930 prvič opisane vrste rakcev Copepoda (Moriaropsis scotenophila) in jamski samook (Speocyclops infernus).

Med podzemnim živalstvom Reke so nekatere stigobiontske vrste, in sicer Polychaeta: jamski cevkar (Marifugia cavatica); Turbellaria: jamski vrtinčar (Dendrocoeleum spaeleum); amfipode: reška slepa postranica (Niphargus timavi) in kapniška slepa postranica (Niphargus Cf. Stygiu); deseteronožci: jamska kozica (Troglocaris sp.) in Amphibia: človeška ribica (Proteus anguinus), ki ji je zanjo podzemna Reka oziroma vodonosnik Krasa skrajno severozahodna točka razširjenosti areala v vodah dinarskega krasa.

Terestrično podzemno živalstvo v parku obsega štirinajst vrst, in sicer rake enakonožce, jamskega polžka, dvojnonogo, palpigrada in paščipalca, med žuželkami pa jamske skakače rodu Oncopodura in Onychiurus ter dve vrsti jamskih hroščev. V zadnjih letih opažamo prisotnost palpigrada Eukoenia sp., jamskega paščipalca (Chthonius spelaeophilus) in jamskega pajka vrste podzemeljski šesterookec (Stalita taenaria). Jamska mokrica in rakec rodu Alpioniscus sta amfibična. Terestrične vrste živijo v glavnem okoli organskih ostankov na tleh (gvano, les). Na površinskem vodnem filmu na majhnih lužicah, kjer se hranijo z organsko snovjo, ki se ujame na površino, pa živijo skakači.

V osvetljenem delu Schmidlove dvorane so na 21 mikrolokacijah posebne žive kapniške strukture – stromatolitni stalagmiti. Večina teh struktur je na začetni stopnji rasti oziroma je njihova rast počasna. Morfologija in rast sta odvisni od intenzitete vpadne svetlobe, izdatnosti in lastnosti kapljajoče vode, temperature ter hitrosti rasti cianobakterij, ki vplivajo na odlaganje biogenega kalcita. Združba organizmov, ki sestavlja stromatolitne stalagmite, je raznovrstna in zapletena. Najbolj razvit stromatolitni stalagmit je bil v preteklosti poškodovan; manjka del, ki je bil usmerjen proti jamskemu izhodu, viru svetlobe.

Okrog razsvetljave na pohodnih poteh v turističnem delu jame je porast z rastlinami, kot so alge, mahovi in praproti, skupno poimenovanimi tudi lampenflora. To je združba organizmov, ki se razvije okoli svetil v jamah in je vzrok za biološko pogojeno propadanje površin oziroma spremembo lastnosti površin, na katerih raste (na primer kapniki, sedimenti, prazgodovinske slikarije in zgodovinski podpisi). Vpliv lampenflore na jamsko favno je posreden in se kaže zlasti v tem, da v jamskem okolju pomeni hranila, kjer jih običajno ni v izobilju. Nejamska favna lahko iz takšnih niš celo izrine pravo jamsko (troglobiontske vrste) ter jo zaradi tega biodiverzitetno in številčno osiromaši. S povečevanjem turističnega obiska je povezano tudi podaljševanje osvetljevanja, kar ugotovljeno pozitivno vpliva na prirast lampenflore.

Pohodne turistične poti v Škocjanskih jamah so organsko precej obremenjene, pogosto so na njih kazalniki fekalnega vira, na primer bakterije vrste Escherichia coli. Izrazito povišane vrednosti organskega onesnaženja oziroma kontaminacije so na pohodnih površinah v tistih predelih, kjer so netopirji in kjer je gvano po površinah, ter na začetnem delu turistične poti. Turisti vnašajo in raznašajo po pohodnih površinah v jami organski material. Z namenom omejevanja vnosa jami tujerodnega materiala je zavod pred vhod v turistično jamo v Globočaku namestil dezinfekcijsko bariero (2021), da si obiskovalci pred vstopom deloma očistijo in razkužijo površino obuval.

Jamski zrak v Škocjanskih jamah je izrazito dinamičen habitat, kar kažejo izmerjeni abiotski (na primer temperatura, ogljikov dioksid, radon) in biotski parametri (na primer mikroorganizmi). V Škocjanskih jamah je občasno na posameznih lokacijah povišana koncentracija delcev v zraku. Do povišanj prihaja v vodnem delu jame, kjer pršenje Reke ustvarja aerosole, ob čiščenju turističnih poti z visokotlačnim vodnim čistilnikom, med turističnim obiskom oziroma na vrhuncu turistične sezone ter ob naravnem zračnem toku v jamo. Na neprevetrenih mestih v jami oziroma ob izraziti temperaturni stratifikaciji se delci v zraku zadržijo dlje časa. Jamski zrak je vir mikrobne biomase, ki postopoma sedimentira. V zraku je poleg naravne mikrobiote tudi mikrobiota humanega izvora kot posledica prisotnosti obiskovalcev oziroma turistične rabe. Ob visokih vodah vzdolž Reke prihaja do občasno visokih koncentracij aerosoliziranih mikroorganizmov. V zraku so lahko mikroorganizmi, ki vplivajo na človekovo zdravje.

Invazivne tujerodne vrste

S seznama iz Uredbe o invazivnih tujerodnih vrstah za nadzorovane tujerodne vrste, ki so uvrščene na sezname in zanje veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja, v parku nismo zabeležili nobene vrste. Invazivne tujerodne živalske vrste v parku so bile redko opažene in ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone favne. Pojavljanje ciprinidnih vrst v kalih v letih 2017–2022 ni bilo zabeleženo.

Prisotni so nasadi tujerodnih iglavcev v Mali in Veliki dolini ter soteski Reke, kar se s počasi premeno nadomešča z naravno pomlajeno avtohtono vegetacijo grmovja (dren, ruj) in dreves (mali jesen, trokrpi in poljski javor, črni gaber, hrast).

Ocena stanja

Živalske vrste, navedene v tem poglavju, so v pretežno ugodnem stanju. Vrste so odvisne od stanja habitatnih tipov, kjer živijo, in ti so na zavarovanem območju parka večinoma v ugodnem stanju ohranjenosti. Težavna so suha travišča, podvržena zaraščanju.

Populacije dvoživk in plazilcev v Sloveniji v zadnjih 60 letih upadajo zaradi izgube, fragmentacije ter onesnaževanja njihovih habitatov in habitatnih struktur. Slednje se opaža tudi v Vremski dolini na cesti Famlje–Ribnica, kjer od leta 2018 potekajo dejavnosti prenašanja dvoživk čez cesto v času pomladanskih selitev, saj se število dvoživk zmanjšuje vsako leto. Prav tako je iz parka in večine znanih habitatov v širšem območju izginila zelena rega. V parku in bližnji okolici se izvajajo raziskave za opredelitev stanja populacije velikega pupka in hribskega urha. V vaškem kalu v Matavunu populacija velikega pupka dosega največje število.

Živalstvo Reke je v stabilnem stanju ohranjenosti, razen za vrsto primorski koščak, katerega stanje v Reki je kritično. Ogrožata ga bolezen račja kuga in pomanjkanje vode zaradi različnih razlogov.

Stanje ptic v parku je pretežno ugodno. Večinoma je povezano s stanjem populacij na širšem območju posebnega območja varstva Krasa (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023) in z vrstami, ki živijo na tem območju. Habitati, na katere so vezane vrste ptic, ki se prednostno varujejo, so v zavarovanem območju parka v pretežno ugodnem stanju ohranjenosti. Težavna so suha travišča, podvržena zaraščanju. Turistični obiski so za zdaj omejeni na udornicah Velika in Mala dolina ter prvem ponoru Reke pod Škocjanom, kjer je stanje ptic stabilno.

Ta čas je v parku znanih 24 vrst netopirjev (od 32 vrst v Sloveniji), kar park uvršča na sam vrh ožjih območij z največjo raznovrstnostjo oziroma biodiverziteto netopirjev v Sloveniji. Živali in populacije vseh vrst netopirjev so pri nas zavarovane po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19; v nadaljnjem besedilu: Uredba o zavarovanih živalskih vrstah). Podamo lahko splošno oceno, da so vrste netopirjev v parku verjetno v ugodnem stanju, kakor tudi habitatni tipi, ki so za te populacije bistvenega pomena (jame, jamski vhodi, mejice, obgozdni pas vegetacije, rečni bregovi, obvodna vegetacija, gozdne površine, starejša drevesa, jame, ki niso odprte za javnost). Prehranjevalni habitati so v ugodnem stanju ohranjenosti. V parku in okolici je za zdaj še zadostna površina mozaične krajine, gozda, mejic, košenic, vodnih površin, sklenjene obvodne vegetacije in grmičevja, starih obrežnih gozdnih sestojev ter varovalnega gozda v soteski Reke in Sušice, kar je nujno za dolgoročno ohranjanje biodiverzitete netopirjev.

Podzemno troglobiontsko živalstvo je v ugodnem stanju ohranjenosti. Splošno ekološko stanje habitatov troglobiontske favne v Škocjanskih jamah je primerljivo s prejšnjimi leti. V turističnem delu jame se dnevno osvetljujejo kapniške tvorbe, jamski stropi, ostenje in jamska tla, obiskovalcev je od 10 do 1500 na dan, delujoč je WiFi-signal. Vsekakor je občuten pritisk turističnega obiskovanja jamskega sistema, kar je verjetno razlog za manjšo številčnost predvsem nekaterih vrst z vrha prehranjevalne verige (Coleoptera) v nekaterih predelih jam. Obilne obloge alg, mahov in celo praproti (lampenflora) na kapniških površinah, ilovici, jamskih stenah, ki so nastajale v preteklih desetletjih turističnega obiskovanja jame, so od leta 2014 sanirane. Osvetljevane površine kapnikov, ostenja in pohodnih poti po turističnem delu jame so podvržene rednim ukrepom zaviranja in omejevanja rasti lampenflore, zato ni bojazni razširjanja alohtone nejamske favne zaradi rasti alg v okolici reflektorjev (dodatnega pritiska na jamsko favno), ki izpodriva prave jamske živali.

Kemijsko stanje Reke v Škocjanskih jamah odraža stanje površinskega toka Reke pred ponorom. Nitrati, sulftati in amonij, ki lahko pomenijo onesnaženje, so običajno na stopnji, značilni za površinske vodotoke. Pesticidi iz najpogosteje uporabljenega nabora analiz v Reki in v rečnem sedimentu niso bili zaznani. Ob nizkih pretokih in v pulzu prvega vala po izdatnih padavinah se poslabša kakovost Reke, kar se odraža zlasti v povišanih koncentracijah mikrobioloških kazalnikov fekalnega onesnaženja, kot na primer bakterij vrste Escherichia coli in enterokokov. Biološki ter drugi majhni delci se ob visokih pretokih in pršenju izdatno aerosolizirajo v jami in poslabšajo kakovost jamskega zraka. Najštevilčnejše ugotovljeno podzemno živalstvo je v epikraški coni (tik pod površjem), ki ni pod vplivom obiskov jamskega sistema, temveč je bolj vezana na stanje površja in rabo tal na površju neposredno nad jamskim sistemom in je v ugodnem stanju. Ugotavljamo, da je metoda vzorčenja favne v prenikajoči vodi primerna, primerni so okoljski parametri, ki jih spremljamo kot podporo biotskim podatkom, sestava favne je stabilna.

Invazivne tujerodne vrste v parku so le občasno opažene in ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtone favne. Najbolj problematične utegnejo biti vodne vrste. Pri vnosih ciprinidnih vrst v stoječa vodna telesa na zavarovanem območju parka so te ustrezno odstranjene. V parku sta prisotni tudi dve vrsti invazivnih tujerodnih komarjev: tigrasti komar (Aedes albopictus) in japonski komar (Aedes japonicus). Kali niso pomemben habitat za razvoj ličink komarjev.

Invazivne tujerodne vrste v parku niso bile opažene in po naši oceni tudi ne povzročajo bistvenega pritiska na populacije avtohtonih vrst živali. Najbolj težavne utegnejo biti v prihodnosti vodne vrste ITV (raki, ostriž, sklednica), kjer le težko – če je to sploh mogoče – kontroliramo ali nadzorujemo širjenje vrst v vodotoku. Pri morebitnih pojavih ciprinidnih vrst v stoječih vodnih telesih na zavarovanem območju parka bodo te ustrezno odstranjene in vodni ekosistemi sanirani.

2.1.3 Varstveni statusi

&fbco;binary entityId="e57cdb55-8eca-4fbb-9186-f0e0c26a4be3" type="png"&fbcc;

Slika 4: Naravne vrednote in kulturna dediščina v Regijskem parku Škocjanske jame

2.1.3.1 Naravne vrednote

V zavarovanem območju parka je 54 naravnih vrednot, določenih s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15, 7/19 in 53/23; v nadaljnjem besedilu: Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot), od tega 14 območij naravnih vrednot državnega pomena, 13 točk naravnih vrednot državnega pomena in 25 jam, ki so prav tako naravne vrednote državnega pomena.

Velika večina naravnih vrednot je vezana na kraško hidrologijo, geomorfologijo in geologijo, predvsem znotraj sistema Škocjanskih jam. Ker ima jama izjemen pomen, so upravljavske dejavnosti prednostno podrejene ohranitvi, zavarovanju in predstavitvi tega edinstvenega naravnega objekta.

Varstvene usmeritve

Usmeritve za dejavnosti na območju naravnih vrednot izhajajo iz varstvenih režimov 8., 9. in 10. člena ZRPŠJ.

Po Uredbi o zvrsteh naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 52/02 in 67/03; v nadaljnjem besedilu: uredba o zvrsteh) so varstvene usmeritve za varstvo naravne vrednote usmeritve za posege in dejavnosti človeka na naravni vrednoti in na območju, ki je z naravno vrednoto vidno ali funkcionalno povezano, z namenom, da se naravna vrednota ohranja. Posegi in dejavnosti se izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanje dejavnosti, in sicer v skladu z usmeritvami, določenimi v uredbi o zvrsteh.

Podrobnejše varstvene usmeritve za varstvo posamezne zvrsti naravnih vrednot ali za posamezno naravno vrednoto so določene v Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Konkretne varstvene usmeritve in naravovarstveni pogoji za posege in dejavnosti na naravni vrednoti ter na območju vpliva na naravno vrednoto so določeni v naravovarstvenih smernicah.

Razvojne usmeritve za naravne vrednote so usmeritve za rabo naravnih vrednot z namenom njihove ohranitve. Naravne vrednote se praviloma ohranjajo v obstoječi rabi, ki mora potekati sonaravno, da ne ogroža obstoja naravne vrednote in ne ovira izvajanja njenega varstva. Naravne vrednote so namenjene predvsem doživljanju narave, izobraževanju, vzgoji, znanstvenoraziskovalnemu delu ali naravi prijazni rekreaciji.

Ocena stanja

Stanje naravnih vrednot v parku se ocenjuje kot dobro. Naravni procesi v jamah in udornicah, kar obsega veliko večino med vsemi naravnimi vrednotami v parku, v glavnem potekajo nemoteno. Vhodi v sistem Škocjanskih jam in tudi v Mušjo ter Skeletno jamo so zaradi nadzora obiska in preprečevanja morebitnih poškodb zaprti z vrati. Vhod v Škocjanske jame je zavarovan tudi z videonadzornimi kamerami, vhoda v Mušjo in Skeletno jamo pa s senzorjem vloma.

Izvajanje del in organiziranje obiska v sistemu Škocjanskih jam in površinskem delu parka sta podrejena ohranjanju narave in skrbi za nemoten ter varen obisk. Sem spadajo na primer čiščenje prepadnih sten in postavljanje lovilnih mrež in galerij zaradi krušenja kamenja ter obnova poti. Jama je z izjemo poškodb iz preteklosti v dobrem stanju, nekatere poškodbe pa so bile sanirane in bo sanacijo treba še izvajati. Problem osvetlitve v jami ter lampenflore se rešuje s protokolom za zaviranje rasti lampenflore v Škocjanskih jamah.

Tudi druge jame v parku so v glavnem v naravnem stanju z izjemo redkih v bližini Dolnjih Ležeč, ki so nekoč služile za nelegalno odlaganje odpadkov in so do vrha zatrpane z odpadki in drugim materialom. Ena od jam na tem območju je bila leta 2015 očiščena. Melišča v udornicah so stabilna, medtem ko se njihova dna ponekod zaraščajo.

Občasna nihanja kakovosti vode ne kažejo večjih odstopanj od dolgoletnih povprečij, kljub temu pa motijo pene, ki se nabirajo ob slapovih in brzicah v podzemnem toku Reke, in plastični odpadki v delih podzemnega kanjona – predvsem so večje količine teh odpadkov v zaključnem delu (Martelova dvorana, Mrtvo jezero), ki jih ob visoki vodi zaradi sifona Reka odlaga na bregovih struge ali plavajo na vodi.

Drevesa s seznama naravnih vrednot, predvsem lipe v Škocjanu in Matavunu, so pod vplivom klimatskih sprememb vse bolj podvržena poletnim sušam in temu primerno tudi počasi rastejo.

2.1.3.2 Ožje zavarovano območje

V parku so soteska Reke v dolžini približno 2,5 km pred ponorom v Škocjanske jame, spodnji del soteske Sušice do sotočja z Reko, osrčje parka z Veliko in Malo dolino ter vasmi Matavun, Škocjan in Betanja, niz udornic na južni in severni strani ter površje nad Škocjanskimi jamami. Zaradi posebne naravne, kulturne, zgodovinske in estetske vrednosti so v parku posamezni deli nepremične naravne in kulturne dediščine posebej zavarovani z ZRPŠJ.

Naravni spomeniki

Kot naravni spomeniki so zaradi svojih posebnih značilnosti kot vzorčni primer nekega naravnega pojava zavarovani naslednji deli parka:

1.

Mala dolina in Velika dolina do roba udornice;

2.

brezno Okroglica;

3.

stene in bregovi slepe doline Reke v dolžini in širini 150 m pred vhodom v Mahorčičevo dvorano;

4.

podzemne jame na območju parka:

-

Škocjanske jame (škocjanski jamski splet),

-

Velika jama na Prevali ali Mušja jama,

-

Mala jama na Prevali ali Skeletna jama,

-

jama Škrlica,

5.

kapnik v Lipjih jamah pri Divači.

Varstveni režim za naravne spomenike je predpisan v 9. in 10. členu ZRPŠJ.

2.1.3.3 Območje Natura 2000

Park je v območju Nature 2000, in sicer posebno območje varstva Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023; v nadaljnjem besedilu: POV) in posebno ohranitveno območje Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276; v nadaljnjem besedilu: POO Kras). V park sega tudi skrajni zahodni del posebnega ohranitvenega območja Reka (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000223; v nadaljnjem besedilu: POO Reka).

Koda območja	Ime območja	Vrsta varovanega območja	Površina [km²]	Delež v RPŠJ (v %)	Delež območja v parku glede na skupno površino območja (v %)
SI3000276	Kras	POO	474,86	99	0,87
SI5000023	Kras	POV	498,45	99	0,83
SI3000223	Reka	POO	0,05	1,25	1,21

Preglednica 2: Pregled območij Nature 2000 POV Kras (SI5000023), POO Kras (SI3000276) in POO Reka (SI3000223) v parku.

Ukrepi za vse vrste Natura 2000 se izvajajo v skladu s smernicami, navedenimi v Programu upravljanja območij Natura 2000 2015–2020 (v nadaljnjem besedilu: PUN), in so predstavljeni v preglednicah z nalogami za posamezne cilje ter v usmeritvah za kmetijstvo in gozdarstvo.

Po PUN ima park ključno vlogo pri izvajanju ukrepov in dejavnosti, vezanih na nekatere vrste in habitatne tipe: jame, ki niso odprte za javnost, jadranska smrdljiva kukavica, raznolistna mačina, vzhodna submediteranska suha travišča, človeška ribica, hribski urh, veliki pupek, dolgokrili netopir, dolgonogi netopir, navadni netopir, veliki podkovnjak, primorski koščak, velika uharica, podhujka, sokol selec. Varstveni ukrepi se nanašajo na zapiranje nekaterih jam za dostop javnosti, čiščenje jam in obnovo prvotnega stanja, dejavnosti spremljanja stanja ekologije habitata netopirjev in ustrezno prilagajanje aktivnosti (obisk, vzdrževanje, raziskovanje), izvajanje neposrednega nadzora habitatov netopirjev, izvajanje in razširitev monitoringa ob minimalnih pretokih Reke v Škocjanskih jamah, izvajanje neposrednega nadzora znanih rastišč, obnovo kalov, vzpostavitev novih kalov in drugih malih stoječih voda, vzpostavitev in obnovitev mrestišč, obnovo mlinščic, prilagoditev obstoječe javne razsvetljave, izvajanje neposrednega nadzora habitata uharice in sokola, različne komunikacijske dejavnosti, ki obsegajo dejavnosti pri ohranjanju in obnovi kmetijske rabe kraških travnikov ter pri obnovi kalov, mrestišč in komunikaciji z obiskovalci in deležniki parka.

V nadaljevanju je krajši opis zgoraj omenjenih območij Natura 2000.

POO Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI3000276)

Posebno ohranitveno območje POO Kras sta obsežna apneniška planota v jugozahodnem delu Slovenije ter severozahodni del dinarskega krasa, kjer nastajajo številni površinski in podzemeljski kraški pojavi ter so umeščeni evropsko pomembni habitatni tipi (jame, suha travišča, brinovja, črničevje, skalne stene). Območje je življenjski prostor zavarovanih ali ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na ravni EU (netopirji, metulji, hrošči, dvoživke, ptice) ter pomemben selitveni koridor ujed in velikih sesalcev.

V parku so bile po zadnjih podatkih evidentirane naslednje vrste iz habitatne direktive, ki opredeljujejo Naturo 2000 območje Kras: veliki podkovnjak, južni podkovnjak, mali podkovnjak, dolgonogi netopir, dolgokrili netopir, vejcati netopir, navadni netopir, ostrouhi netopir, veliki pupek, hribski urh, ozki vretenec, travniški postavnež, rogač, bukov kozliček, črtasti medvedek, petelinček, črni apolon in v neposredni okolici parka tudi človeška ribica. Kot edina rastlinska vrsta s seznama je v parku Jadranska smrdljiva kukavica. Pojavlja se v nizkih gostotah na več lokacijah. Posebej pomembne so vrste, ki imajo v parku večje populacije, na primer netopirji. V parku je znanih 24 vrst netopirjev (od 32 vrst v Sloveniji), kar ga uvršča na sam vrh ožjih območij z največjo raznovrstnostjo netopirjev v Sloveniji. Živali in populacije vseh vrst netopirjev so pri nas zavarovane po Uredbi o živalskih vrstah.

Za območje Nature 2000 Kras (priloga II. Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L št. 206 z dne 22. 7. 1992, str. 7) je v parku potrjenih osem kvalifikacijskih vrst netopirjev, od tega vseh osem dejansko najdemo v podzemnem sistemu Škocjanskih jam. Vseh 24 znanih vrst netopirjev v parku je med drugim navedenih v seznamu habitatne direktive v prilogi IV. (rastlinske in živalske vrste v interesu skupnosti, ki jih je treba strogo varovati).

Posebej velja poudariti vrsto dolgokrili netopir, ki ima prezimovalne in porodniške kolonije na stropu podzemnega kanjona Reke z več tisoč osebki. Jame so pomembna zatočišča za velikega podkovnjaka, južnega podkovnjaka, dolgonogega in navadnega netopirja. Redno je zabeležena tudi prisotnost malih podkovnjakov, ki pa niso tako številčni. Poudarjamo tudi nedavno potrditev prisotnosti južnega podkovnjaka in vejcatega netopirja v Škocjanskih jamah. V parku in okolici je še zadostna površina mozaične krajine, gozda, mejic, košenic, vodnih površin, sklenjene obvodne vegetacije in grmičevja, starih obrežnih gozdnih sestojev, varovalnega gozda v soteski Reke in Sušice, kar je nujno za dolgoročno ohranjanje raznovrstnosti netopirjev.

Ocena stanja

Skupaj habitatni tipi iz POO Kras pokrivajo okoli 66,6 ha površine parka. Stopnja reprezentativnosti teh površin je dobra, stopnja ohranjenosti v parku pa ugodna, razen pri suhih traviščih, ki so zaradi zaraščanja v preteklih desetletjih danes pretežno opredeljena kot gozd, zato je na njih nemogoče izvajati kmetijsko dejavnost oziroma ustrezno naravovarstveno upravljanje v dobro ohranjanja ali izboljševanja stanja tega habitata. Z odpravo površin v zaraščanju, predvsem pa z renaturacijo nekdanjih, zdaj kot gozd opredeljenih pašnikov in travnikov, z odpiranjem sestojev črnega bora, odstranjevanjem dela zarasti in uvedbo paše v gozdu bi lahko pozitivno vplivali na izboljšanje tega habitata. Pomembno je tudi ohranjanje mozaične krajine z mejicami, suhimi zidovi, starimi drevesi in drugimi krajinskimi strukturami.

Dejavniki potencialnih motenj in možnega ogrožanja habitatnih tipov v parku so: gnojenje (na primer uporaba umetnih gnojil), pretirana paša na enem mestu oziroma paša na premajhni površini, izpusti komunalnih odpadnih voda, uporaba pesticidov, vnašanje alohtonih vrst, invazivne tujerodne vrste, športne prostočasne dejavnosti, turizem (plezanje, jamarstvo, kolesarjenje, pohodništvo), spreminjanje ekologije habitata, odstranjevanje mejic, zaraščanje (neraba travniških in pašniških površin) in urbanizacija naravnih površin znotraj parka.

V Škocjanskih jamah redno poteka spremljanje stanja netopirjev. Redno se spremljata ekološko stanje habitata in ustrezna površina habitata. Pri nekaterih vrstah obstaja pritisk na njihovo življenjsko okolje ali na vrsto. Območje prezimovalnih kolonij, počivališč in zatočišč nekaterih vrst netopirjev je vzdolž pohodnih poti v jami, kjer se vsak dan izvaja turistični obisk. Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), ter migracijski koridorji segajo tudi na površine zunaj parka. Na splošno velja, da se netopirjev v počivališčih, kotiščih in prezimovališčih ne moti z bližnjo človeško prisotnostjo, hrupom, dimom, osvetljevanjem ali lokalnim spreminjanjem mikroklime. V obdobju od oktobra do aprila je zaradi prisotnosti prezimovališč treba redno ustrezno prilagajati dejavnosti turizma, vzdrževalnih del in kakršnih koli motenj habitata. Zagotavlja se režim strogo nadzorovanega vstopa v Škocjanske jame. Samic z mladiči v porodniških kolonijah ne smemo vznemirjati, ker je to usodno predvsem za mladiče. V primeru motenj netopirji največkrat zapustijo zatočišča, s čimer se lahko poveča njihova smrtnost, kar še posebej velja za mladiče. Netopirje moti tudi nenaravna osvetljenost zatočišč, počivališč, prezimovališč, kotišč ter osvetlitev koridorjev jamskih stropov in ostenij.

Glede na monitoring v parku in državni monitoring netopirjev je število malih podkovnjakov, velikih podkovnjakov, navadnih netopirjev, dolgonogih in dolgokrilih netopirjev znotraj parka stabilno. Po prilagoditvi osvetlitve in predvsem ukinitvi rednih zimskih turističnih vodenj prek tako imenovane zgornje obhodne poti (mimo ponvic) v zimi 2015/16 se je zimsko vznemirjanje velikih podkovnjakov zmanjšalo na minimum in so se zato razmere za njihovo prezimovanje v jami izboljšale. Poletna zatočišča v jamah so verjetno dimniki ali drugi vhodni in topli deli jam, ki pa jih turistični obisk zaradi oddaljenosti verjetno ne moti. Vsaj na območju parka so prehranjevalni habitati nad Reko v dobrem stanju, pa tudi višje po toku je očitno dovolj prehranjevališč. Vendar je dejanska površina prehranjevalnega habitata za dolgonoge netopirje precej omejena. Zato se lahko že z majhnimi posegi hitro poslabša. Ocenjuje se, da je kljub zdaj ugodnemu stanju prehranjevalni habitat dolgonogega netopirja ranljiv. Tudi kakovost vode in s tem združba plena za dolgonoge netopirje se lahko na primer že z enim samim večjim onesnaženjem močno spremeni. Prav tako ga lahko ogrozijo odvzemi vode iz Reke, kar lahko še stopnjujejo podnebne spremembe, ki bi povzročile daljša sušna obdobja in pomanjkanja vode v strugi Reke. Vsem omenjenim posegom se je zato treba izogibati.

Splošna ocena stanja habitatov vrst v jamskem okolju je, da je to stabilno, vendar lahko hitro ranljivo. V obdobju prezimovanja vrst dodatni ukrepi niso potrebni. Glede na rezultate prihodnjega monitoringa ali podrobnejših raziskav bo za obdobje kotenja treba premisliti o dodatni prilagoditvi osvetljevanja ostenja (stare turistične poti) v Rudolfovi dvorani ter Svetinovi dvorani, ki poteka dokaj blizu visišč počivališč in porodniške gruče dolgokrilih netopirjev in so ti morda zaradi te osvetlitve delno v stresu. Stanje jamskega habitata je poleti med turističnimi obiski delno pod vplivom osvetlitve, vendar je težko oceniti resničen vpliv na razmnoževalni uspeh porodniških kolonij v jami. Obseg, torej površina habitatnega tipa netopirjev v jamah, ki je v ugodnem stanju, ostaja nespremenjena.

Ob raziskavah je bilo ugotovljeno, da so v neposredni okolici Škocjanskih jam letalne poti v odličnem stanju. Netopirji imajo možnost slediti množici gozdnih robov, drevoredov, mejic, obrežni vegetaciji ter tudi neosvetljenim stezam, kolovozom in gozdnim cestam. Začasno okrnjenje te ali one poti torej ne bi smelo bistveno vplivati na preživetje populacije.

Velika težava lahko nastane ob postavitvi vetrnih polj, saj so tudi dolgokrili netopirji prepoznani kot ena izmed vrst, ki so lahko žrtve delovanja vetrnic. Prehranjevalni habitat netopirjev bi lahko okrnilo tudi povečanje nočnega osvetljevanja s cestnimi svetilkami.

Ocena stanja podzemnega vodnega telesa Reke v Škocjanskih jamah – kot potencialni habitat človeške ribice oziroma proteusa (predvsem dolvodno od iztočnega sifona Reke) – je glede na biološke in kemijske parametre v ugodenem stanju.

Na območju parka nismo potrdili prisotnost jamskega hrošča, dinarskega endemita in kvalifikacijske vrste POO Kras drobnovratnika.

Habitatni tip POO Kras	Površina v parku (ha)
62A0 Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae)	47,62 (manj ugodno 24,57 ha)
5130 Sestoji navadnega brina (Juniperus communis) na suhih traviščih na karbonatih	2,50
8210 Karbonatna skalnata pobočja z vegetacijo skalnih razpok	13,10
8310 Jame, ki niso odprte za javnost	0,09
8160* Srednjeevropska karbonatna melišča v submontanskem in montanskem pasu	3,32

Preglednica 3: Habitatni tipi iz Direktive o habitatih POO Kras, ki so v parku.

POV Kras (identifikacijska številka območja Natura 2000: SI5000023)

POV Kras je tretje največje posebno območje varstva za varovanje ogroženih vrst ptic. Na tem območju živijo številne vrste ogroženih ptic z največjimi gnezdečimi populacijami v Sloveniji. Velika uharica, pisana penica, rjava cipa, kotorna in kačar so si našli dom na travnikih, grmiščih in v skalnih stenah na Krasu.

V parku je bilo po zadnjih podatkih evidentiranih 14 od 17 vrst ptic, ki so kvalifikacijske za Naturo 2000 območje Kras: beloglavi jastreb, velika uharica, vrtni strnad, veliki strnad, sršenar, rjavi srakoper, podhujka, hribski škrjanec, poljski škrjanec, sokol selec, orel kačar, smrdokavra, veliki skovik, rjava cipa.

Poleg teh se na območju parka pojavljajo tudi druge vrste varstveno pomembnih ptic, predvsem skalni strnad, skalni plezalček, planinski hudournik, skalna lastovka in povodni kos.

Vrste so vezane na habitatne tipe skalnih sten, pobočij, jamskih vhodov, travišč in kulturne krajine. Za nekatere vrste in njihove življenjske prostore znotraj parka velja, da so pod pritiskom različnih dejavnikov (zaraščenost z drevjem in grmovjem, električni udari, nočno svetlobno onesnaženje, obiskovalci parka in spreminjanje kulturne krajine na širšem območju zunaj parka). Območje, kjer se nekatere vrste prehranjujejo (prehranjevalni habitat), sega tudi na površine zunaj parka.

POO Reka (identifikacijska številka območja Nature 2000: SI3000223)

Reka z izjemnim hudourniškim odtočnim režimom priteka iz Snežniškega pogorja kot površinska Reka – Velika voda in teče po brkinskem flišu ter ponikne v matični Kras v Škocjanskih jamah. POO Reka poteka v parku od začetka soteske Reke tri kilometre pred ponorom do samega vhoda Reke v podzemlje. Je življenjski prostor evropsko ogroženih vrst raka primorskega koščaka in rib grbe ter pohre. V poplavnih delih so ponekod dobro ohranjeni vlažni travniki in logi, ki so življenjski prostor ogroženih živalskih vrst metulja strašničinega mravljiščarja in dvoživke hribskega urha. Ob Reki imajo prehranjevalni habitat ter koridorje netopirji: veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, ki imajo zatočišča tudi v Škocjanskih jamah. V parku so bile evidentirane naslednje vrste iz Direktive o habitatih, ki opredeljujejo območje Reka: veliki podkovnjak, dolgonogi netopir in dolgokrili netopir, hribski urh in primorski koščak.

Ocenjujemo, da je prehranjevalni habitat netopirjev v ugodnem stanju; bregovi Reke in sklenjena obrežna vegetacija so v ugodnem stanju ohranjenosti. Prodišča in tolmuni so v naravnem stanju, v nizkih vodostajih vseskozi prisotni, da omogočajo hribskemu urhu nemoten razvoj. Ugotovljena je bila le občasna prisotnost koščaka.

2.1.3.4 Ekološko pomembno območje

Ekološko pomembno območje je v skladu z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, št. 48/04, 33/13, 99/13 in 47/18), ki ureja ekološko pomembna območja, območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Ekološko pomembno območje Kras (identifikacijska številka ekološko pomembnega območja: 51100) v celoti pokriva zavarovano območje parka. Zanj je značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, med katerimi so številni zavarovani, redki ali ogroženi.

2.1.3.5 Mirne cone

Mirne cone sicer nimajo formalnega varstvenega statusa, jih pa določa zavod kot območja z najstrožjimi omejitvami posegov. Ustanovljene so z namenom varstva najbolj ogroženih vrst in habitatnih tipov. Zdaj so v parku tri takšne cone, in sicer udornica Lisičina z okolico, okolica gradu Školj ter stene nad ponorom Reke pod Škocjanom.

2.2 Podatki o kulturni dediščini z oceno stanja

Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2024–2028 (RePVRPŠJ24–28)

Časovnica