TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka se je strinjala, da je tožnik izkazal obstoj prvega pogoja (kronično obolenje zgornjih dihal ali astma), ni pa izkazal drugega pogoja (da so v zapisniku o točkovanju za stanovanje, v katerem prebiva, upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago, ali če je predloženo dokazilo pristojnega izvedenca, ki izkazuje prisotnost vlage ali če le–to ugotovi komisija najemodajalca ob samem ogledu). Stališče tožene stranke je pravilno. Iz 2. strani zapisnika je sicer razvidno, da gre za objekt v slabšem gradbenem stanju in da je potrebna celovita prenova. Vendar pa iz izvedenčevega mnenja na 7. strani zapisnika ni razviden obstoj vlage v stanovanju, v katerem je tožnik označil, da prebiva (mansardno, podstrešno stanovanje). Njeno navzočnost je izvedenec namreč ugotovil le v kletnem ali pritličnem stanovanju.

Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem določa, da si lahko najemodajalci stanovanjske razmere udeležencev razpisa ogledajo v komisiji (drugi odstavek 22. člena Pravilnika), kar je zgolj možnost in ne pravilo. Tožena stranka je to določbo konkretizirala v točki 7. Javnega razpisa tako, da je določila, da se bo ogled opravil nenapovedano le pri tistih prosilcih, ki bodo na podlagi predložene listinske dokumentacije zbrali zadostno število točk glede na število razpisanih stanovanj. Ker tožnik ni zbral zadostnega števila točk, tožena stranka ni bila dolžna opraviti ogleda.

Tožnik ni upravičen niti do točk v zvezi s kategorijo 3.1.3. Upravičenost po tej točkovalni kategoriji namreč izpolnjujejo prosilci, pri katerih neprimerna površina na družinskega člana znaša od 8 do 12 m2. Iz tožnikove opredelitve velikosti celotne stanovanjske enote v „Opisu stanovanjskih in socialno-zdravstvenih razmer“ (II. točka vloge) in v „Stanovanjskih razmerah“ (III. točka vloge) pa je razvidno, da presega navedeno stanovanjsko površino, saj je označil, da znaša 13,69 m2.

Skladno z navodili je tožnik označil točkovalno kategorijo 1.10., zaradi česar tožena stranka ni imela podlage za priznanje točk v zvezi s kategorijo 1.1. „Brezdomec, uporabnik barake“. Poleg tega je pravilno upoštevala tudi navedeno tožnikovo opredelitev stanovanjskih okoliščin v „Opisu stanovanjskih in socialno-zdravstvenih razmer“ (II. točka vloge) in v „Stanovanjskih razmerah“ (III. točka vloge), ki že po naravi stvari izključujejo upravičenost do točk pod postavko 1.1. Nenazadnje pa je tožnik drugačne trditve v zvezi s stanovanjskimi okoliščinami podal šele v tožbi (da na naslovu ... ni prebival, ampak je imel tam le prijavljeno stalno prebivališče), kar glede na določbe tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati.

V postopkih javnega razpisa je treba upoštevati, da gre za poseben postopek, pri katerem je bistvenega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani, kar pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do vseh udeležencev postopka, ki med seboj tekmujejo. Gre za javnopravno stvar in ne za odločanje o tožnikovi pravici. Tožnik torej ob določenih, vnaprej predpisanih in izpolnjenih pogojih nima pravice do najema neprofitnega stanovanja, ampak so do tega upravičeni tisti prosilci, ki po opravljenem točkovanju zberejo največje število točk. Točkovanje se mora opraviti na podlagi dokumentov in meril, ki so za vse predpisana enako in se morajo za vse udeležence enako uporabljati, v interesu udeležencev pa je, da se postopek razpisa tudi čim hitreje zaključi.