Odločba o razveljavitvi drugega stavka tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

1857. Odločba o razveljavitvi drugega stavka tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

Številka: U-I-179/21-14

Datum: 26. 5. 2022

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 26. maja 2022

Drugi stavek tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21) se razveljavi.

Predlagatelj navaja, da vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) »v delu, da zoper sklep ni pritožbe«. Pojasnjuje, da je pri odločanju o pritožbi dolžnika iz izvršbe na nepremičnino, ki je njegov dom, zoper sklep Okrajnega sodišča, da se zavrne dolžnikov predlog, da sodišče namesto tega dovoli izvršbo na drugo izvršilno sredstvo, naletel na protiustavno zakonsko ureditev, ki prekomerno posega v dolžnikovo človekovo pravico do pravnega sredstva. Predlagatelj meni, da je upravičenje dolžnika iz prvega odstavka 169. člena ZIZ njegova edina pravna možnost, da se ubrani pred predlaganim posegom na dom. Sklicuje se na ustavnosodno presojo, iz katere naj bi izhajalo, da je pravica predlagati izvršbo na drugo nepremičnino ali z drugim izvršilnim sredstvom bistvena varovalka pred prodajo dolžnikovega doma, ki tvori, skupaj z ureditvijo odloga izvršbe, jedro zakonske obrambe dolžnikove pravice do doma. Kljub izjemnemu pomenu za dolžnikovo varstvo doma pa naj bi zakonodajalec pritožbo zoper odločitev o dolžnikovem predlogu izključil. Pri tem pa, kot navaja predlagatelj, naj bi zavrnitev dolžnikovega predloga lahko imela zelo hude posledice, tudi neutemeljeno izgubo doma.

Tak poseg v dolžnikovo pravico do pritožbe naj ne bi prestal strogega testa sorazmernosti. Predlagatelj sicer prepozna ustavno dopusten cilj posega v zasledovanju učinkovitosti upnikovega sodnega varstva, vendar meni, da zadevna izključitev pritožbe, glede na njeno siceršnjo nesuspenzivnost v izvršbi, ne more prinesti kakšne bistvene pospešitve postopka. Po mnenju predlagatelja so lahko posledice izpodbijanega posega za dolžnika usodne, namreč izguba doma na podlagi nekakovostne in nepreverjene odločitve. Predlagatelj meni, da ima sporna ureditev lahko škodljive učinke na učinkovito procesno varstvo dolžnika v izvršbi. Odvzem pritožbe o tako pomembnem vprašanju, brez otipljivejše koristi za upnika, naj bi bil nesprejemljiv in naj bi povsem rušil primerno razmerje med varstvom upnikovih in dolžnikovih interesov. Predlagatelj meni, da je tretji odstavek 169. člena ZIZ v izpodbijanem delu v neskladju tudi s človekovo pravico do enakega varstva pravic.

Ustavno sodišče je zahtevo poslalo v odgovor Državnemu zboru, ki je nanjo odgovoril. Poudarja, da je izvršilni postopek namenjen dokončni uresničitvi človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Glede na ta namen naj bi bilo nujno, da zakon, ki ureja to področje, prvenstveno upošteva interes upnika, da se zagotovita učinkovitost izvršbe in s tem izpolnitev obveznosti, ki praviloma izhaja iz pravnomočne sodbe. Državni zbor meni, da mora biti zakon, ki ureja izvršilni postopek, »prijazen do upnika«; drugače od zakona, ki ureja pravdni postopek, saj naj ne bilo treba zagotoviti ravnovesja položajev strank, pač pa učinkovito izpolnitev obveznosti.

Državni zbor navaja, da se s pravnim sredstvom iz 169. člena ZIZ sledi načelu hitrosti, ekonomičnosti in učinkovitosti izvršbe. To naj bi predstavljalo uresničevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, skladno s katero naj bi bil položaj dolžnika drugačen kot v pravdnem postopku. Po mnenju Državnega zbora je navedeno pravno sredstvo bistvena varovalka pred prodajo dolžnikovega doma, ki skupaj z ureditvijo odloga izvršbe tvori jedro obrambe dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravice do doma (prvi odstavek 36. člena Ustave). Dodatno varstvo dolžnika naj bi se kazalo zlasti v določbah šestega in sedmega odstavka 169. člena ZIZ, pa tudi v posebnostih ureditve odloga izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, oziroma odloga izvršbe za izpraznitev in izročitev take nepremičnine.

Državni zbor trdi, da izpodbijana ureditev iz tretjega odstavka 169. člena ZIZ ne posega v dolžnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in da jo je treba obravnavati v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. Glede na v splošnem zadovoljivo pravno varstvo dolžnika v postopku izvršbe na njegov dom, naj dodatna presoja Višjega sodišča niti ne bi bila potrebna.

O zahtevi je podala mnenje Vlada. Namen izpodbijane določbe naj bi bil, zaradi zagotovitve pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, preprečitev podaljšanja postopka, dodatne obremenitve sodišča in povečanja stroškov za stranke. Vlada meni, da je nujno, da zakon, ki ureja izvršbo, zagotavlja učinkovitost izvršbe in s tem dokončno uresničitev upnikove pravice do sodnega varstva. Izvršba naj bi morala biti učinkovita in opravljena brez zavlačevanja, zakon pa naj bi moral v prvi vrsti upoštevati upnikov interes, da se zagotovi učinkovitost izvršbe. Vlada širše razpravlja o sistemu pravnih sredstev v izvršilnem postopku. Glede na ugotovitev dolžnikove obveznosti v izvršilnem naslovu naj bi bilo treba omejiti možnosti dolžnikovega zavlačevanja izvršbe. Z izključitvijo pritožbe naj bi se preprečilo zavlačevanje. Vlada ne vidi potrebe za dodatno presojo druge stopnje o zelo konkretnem vprašanju, ali je dolžnik sposoben z drugo nepremičnino ali z drugimi sredstvi poplačati terjatev. Sicer se Vlada strinja s predlagateljem, da je izvršba na nepremičnine velik poseg v dolžnikovo sfero. Posebej pa opozarja na številne varovalke v ZIZ, ki naj bi bile namenjene temu, da ne bi prihajalo do izvršb na nepremičnine, ki so dolžnikov dom, zaradi izterjave (v primerjavi z vrednostjo nepremičnine) nesorazmerno nizke terjatve, oziroma temu, da se položaj dolžnika drugače olajša (odlog izvršbe, intervencija centra za socialno delo, možnost bivanja v prodani hiši oziroma stanovanju kot najemnik). Te varovalke naj bi take izvršbe lahko preprečile, ko pa gre za visoko terjatev, naj bi bilo treba upniku zagotoviti možnost poplačila terjatve prek unovčitve celotnega premoženja dolžnika.

Vlada navaja, da izključitev pritožbe zoper sklep o (ne)določitvi drugega sredstva izvršbe ni poseg v dolžnikovo pravico do pravnega sredstva. Pri tem zatrjuje, da je dolžnikov predlog za dovolitev drugega sredstva izvršbe posebno pravno sredstvo, ki naj bi ga bilo mogoče uveljavljati »še naknadno po ugotovitvi vrednosti nepremičnine do oprave naroka za prodajo stvari«, sodna praksa pa naj bi dopuščala, da se »tovrstni ugovori in tehtanja uveljavljajo tudi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu«. Po mnenju Vlade bi dopustitev še samostojne pritožbe zoper sam sklep o predlogu dolžnika za določitev drugega sredstva oziroma predmeta izvršbe podaljšala izvršilni postopek in s tem posegla v upnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade vročilo predlagatelju, ki se nanju ni odzval.

Ustavno sodišče je vpogledalo v izvršilni spis št. I 1747/2019 Okrajnega sodišča v Mariboru.