TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Napačno je stališče, da se kot efektivni delovni čas lahko prizna le čas prebit v dežurstvu, ki ga delavec opravi v prostorih delodajalca. Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi Matzak C-518/15, je treba za delovni čas šteti tudi položaj, v katerem je delavec zavezan čas pripravljenosti preživljati na domu, tam biti na razpolago svojemu delodajalcu, se odzvati na njegove pozive in biti zmožen priti na delovno mesto v kratkem roku, saj to znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži zgolj nekajkilometrska razdalja oziroma relativna bližina tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija.

Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno.