TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi oškodovanca A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku glede tega oškodovanca spremeni tako, da je obtoženi B. B. dolžan oškodovancu A. A. plačati znesek 1.010,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa se oškodovanca A. A. napoti na pot pravde.

II. Pritožba oškodovanke C. C. se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.

III. Oškodovanko C. C. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v izrečeni pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, ki se nanaša na obveznost obtoženca, da v določenem roku po pravnomočnosti sodbe plača posameznim oškodovancem zneske, ki so zajeti v krivdoreku; pri tem pa o premoženjskopravnih zahtevkih teh oškodovancev v delu, ki je povezan z določitvijo posebnega pogoja, sploh ni odločilo (točki II in III izreka). Določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi mora imeti svoj pravni temelj v odločbi o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oziroma v nekem drugem pravnomočnem in izvršljivem pravnem temelju. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izrečeni pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, da obtoženi povrne škodo oškodovancem, hkrati pa ni odločilo o pravnem temelju obtoženčeve plačilne obveznosti v navedenih zneskih, je izrek nerazumljiv, kar pomeni, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP. Navedeno bi terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti, upoštevaje dejstvo, da nihče od upravičencev (predvsem državni tožilec, ki bi moral imeti interes za vložitev tovrstne pritožbe) ni vložil pritožbe v tem delu, vendar je tovrsten preizkus po določbi prvega odstavka člena 383 ZKP izključen.

Popravlja se lahko le pisno izdelana sodba, ne pa njen izvirnik, saj se vsebinske napake in pomanjkljivosti sodbe v izvirniku lahko odpravijo le v postopku na podlagi vloženih pravnih sredstev. Sklep opr. št. I K 44026/2017, z dne 8. 9. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje saniralo pomanjkljivosti v izreku izvirnika sodbe, ne predstavlja popravnega sklepa po členu 365 ZKP, pač pa odločitev, za katero prvostopenjsko sodišče ni bilo pristojno. Vendar iz razloga, navedenega v točki 5 te odločbe, sodišče druge stopnje v to odločitev ni moglo posegati, predmetni sklep pa je postal pravnomočen in kljub svoji nezakonitosti z dejanskim učinkom poprave izvirnika prvostopenjske sodbe.

Procesnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi z naložitvijo plačilne obveznosti obtožencu v višjem znesku v okviru premoženjskopravnega zahtevka A. A. zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; za to kršitev bi šlo, če bi sodišče po uradni dolžnosti samo spremenilo znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi v škodo obtoženca v krivdoreku (v primeru sprejema predloženega sporazuma o priznanju krivde pa bi ravnalo tudi v nasprotju z določbo 2. točke drugega odstavka člena 450č ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka člena 285c ZKP). O premoženjskopravnem zahtevku namreč sodišče odloča res v povezavi s krivdorekom kot ugotovitvijo protipravnega ravnanja, nastanka škode in njune medsebojne vzročne zveze ter krivde povzročitelja škode, o višini nastale škode pa v skladu z določbami materialne in procesne civilne zakonodaje, to je na podlagi dokazov, ki jih predloži škodni upravičenec, in to tudi v delu, ki morebiti presega znesek, katerega zatrjuje tožilstvo v obtožnem aktu.