na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
Sodba I Ips 39/2001 in I Ips 57/2001 - obtožba upravičenega tožilca - tatvina - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - pomoč pri tatvini - neprimeren poskus - pri...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Kazenski oddelek
DATUM ODLOČBE
6.11.2003
OPRAVILNA ŠTEVILKA
Sodba I Ips 39/2001 in I Ips 57/2001
INTERNA OZNAKA
VS22108
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
obtožba upravičenega tožilca - tatvina - pregon, kadar je storilec v bližnjem razmerju z oškodovancem - pomoč pri tatvini - neprimeren poskus - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obseg preizkusa pritožbenih navedb - seja pritožbenega senata - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje odločbe o kazni - izpodbijanje odločbe o stroških
PODROČJE VSRS
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
IZREK
Zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obsojenih T.M., L.B., K.K., D.B., S.T., R.S. in obsojeni L.B., se zavrnejo kot neutemeljene.
Obsojenci so dolžni plačati povprečnino, vsak po 100.000 SIT.
Obsojenci so dolžni plačati povprečnino, vsak po 100.000 SIT.
JEDRO
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pa je vložnik zahteve takšen vpliv dolžan izkazati.
Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP).
Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).
Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420.
člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP).
Temeljno pravilo za presojo, ali je poskus neprimeren (23. člen KZ), je, da z uporabljenim sredstvom ali proti domnevnemu predmetu v danem položaju tudi nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, tudi če bi ravnal bolj spretno.
Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP).
Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).
Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420.
člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP).
Temeljno pravilo za presojo, ali je poskus neprimeren (23. člen KZ), je, da z uporabljenim sredstvom ali proti domnevnemu predmetu v danem položaju tudi nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, tudi če bi ravnal bolj spretno.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.