TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Predlog za ugotovitev ničnosti je ministrstvo pravilno zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bil stranka v postopku, ki lahko poleg državnega tožilca in državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) po prvem odstavku 280. člena ZUP predlaga, da se odločba izreče za nično. Tožnik pa ob vložitvi predloga tudi ni izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo aktivno legitimacijo.

Tožnik zgolj na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu in s sklicevanjem na morebiten uspeh te tožbe, ne more izkazati obstoja neposrednega in v materialnem pravu utemeljenega pravnega interesa za vložitev predloga za ugotovitev ničnosti kasneje izdane odločbe o izbiri drugega izvajalca javne službe.

Pri ugotavljanju obstoja aktivne legitimacije za vložitev predloga za odpravo ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-666/10 in opr. št. Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali odločba posega v pravice ali pravne koristi vlagatelja zahteve. Omenjana odločitev Ustavnega sodišča RS se namreč nanaša zgolj na ugotavljanje aktivne legitimacije v primeru uveljavljanja katerega od ničnostnih razlogov po 279. členu ZUP, ki predstavljajo najtežje kršitve pravil materialnega in procesnega prava, ki imajo lahko vpliv tudi na pravni položaj tretjih oseb, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bile udeležene. Zato stališča Ustavnega sodišča RS o aktivni legitimaciji v primeru predloga za ugotovitev ničnosti ni mogoče uporabiti tudi v primeru drugih izrednih pravnih sredstev.