TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Sicer se reviziji ugodi in se razveljavita odločbi sodišč druge in prve stopnje (sodba in sklep, s katerim je zavržena tožba na odločitev o varstvu in vzgoji otrok) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pravni ureditvi, ki je predvidena v ZZZDR, pravno varstvo ni enotno urejeno. Za ene primere je predviden takojšen dostop do sodišče, ki v pravdnem postopku lahko izdaja začasne odredbe; za druge primere pa je predviden upravni postopek pred centri za socialno delo, ki zaradi svoje svetovalne funkcije niso nepristranski, in je sodna kontrola mogoča šele na koncu postopka. Tako se izkaže, da ZZZDR ne omogoča enake pravice do sodnega varstva in otrok ne obravnava enako, marveč zagotavlja uresničevanje njihovih pravic različno, odvisno od tega, ali se njihovi starši razvezujejo ali ne. Otroke torej različno obravnava, glede na okoliščine na katere oni sami sploh ne morejo vplivati, kar je v nasprotju z določili 14. in 22. člena URS.

Primere, ko sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, razrešuje 156. člen URS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bil postopek že pravnomočno končan in ga ni bilo več mogoče prekiniti. Tudi učinki odločitve ustavnega sodišča se po določilu 44. člena ZUstS za konkretno razmerje ne bi mogli uporabiti. Zaradi tega je vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu upoštevalo ustavna določila (doslej razčlenjena in tista, ki so navedena v nadaljevanju) in pretehtalo, kateri od postopkov, ki jih predvideva ZZZDR, je v konkretnem primeru bolj učinkovit in zato popolnoma skladen s prej citiranimi ustavnimi in konvencijskimi določbami. Ker gre v danem primeru tudi za odločitev o preživnini, ki nedvomno spada v sodno pristojnost, in je odločitev o varstvu in vzgoji otrok predhodno vprašanje, se je odločilo za presojo, da mladoletnima otrokoma lahko nudi popolnejše in učinkovitejše pravno varstvo sodišče. V konkretnem primeru je neposredno sodno varstvo v sorazmerju s koristmi otrok bolj učinkovito, zato pri odločitvi v tej zadevi ni mogoče uporabiti 105. člena ZZZDR, ki v primerjavi s 64.in 78. členom ZZZDR diskriminatorno in zato protiustavno ureja pravno varstvo otrok in staršev. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta uporabili navedena določila ZZZDR, nista ravnali v skladu z določili URS in z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki so po določilu 153. člena URS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov in se v zvezi z 8. in 15. členom URS neposredno uporabljajo.