Odločba o ugotovitvi, da je deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

1703. Odločba o ugotovitvi, da je deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-414/20-13

Datum: 3. 5. 2023

O D L O Č B A 

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 3. maja 2023

Deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo in 178/21 – popr.) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se uporablja deveti odstavek v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Sodišče prve stopnje je v sprožilnem primeru na temelju devetega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) po uradni dolžnosti presodilo, da obstaja razlog za razrešitev upravitelja v postopku osebnega stečaja. Z dopisom Ministrstva za pravosodje je bilo namreč obveščeno o začasni ustavitvi njegovega imenovanja v novih zadevah na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Višje sodišče v Ljubljani, ki odloča o upraviteljevi pritožbi, vlaga zahtevo za oceno ustavnosti devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 112. člena ZFPPIPP v 1. točki določa, da mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava. Tretji odstavek 108. člena navedenega zakona opredeljuje (Glej opombo 1) (i) kazniva dejanja, storjena z naklepom, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ter (ii) določena kazniva dejanja tudi za primere, kadar so izvršena iz malomarnosti, in sicer povzročitev smrti iz malomarnosti, hude telesne poškodbe, posebno hude telesne poškodbe, ogrožanje varnosti pri delu, prikrivanje, izdajo in neupravičeno pridobitev poslovne tajnosti, pranje denarja, izdajo uradne tajnosti, povzročitev splošne nevarnosti ali izdajo državne tajnosti. Deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP določa obveznost sodišča, da v roku treh delovnih dni po prejemu obvestila o vpisu začasne ustavitve imenovanja (tudi po drugem odstavku 112. člena ZFPPIPP) v evidenco upraviteljev upravitelja, čigar imenovanje v novih postopkih je začasno ustavljeno, razreši v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan. Po mnenju predlagatelja navedena ureditev nasprotuje načelu enakosti (14. člen Ustave), pravici do izjave (22. člen Ustave), pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravici do pravnega sredstva (25. člen Ustave), domnevi nedolžnosti (27. člen Ustave), svobodi dela (49. člen Ustave) in pravici do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave).

Predlagatelj uvodoma pojasnjuje, da izpodbijani prvostopenjski sklep formalno temelji le na devetem odstavku 112. člena ZFPPIPP. Zato 1. točka drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP strogo gledano ne pomeni določbe, ki bi jo v skladu s 156. členom Ustave in 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) moral uporabiti pri odločanju v pritožbenem postopku. Kljub temu je po mnenju predlagatelja ključna tesna vsebinska povezava obeh pravnih podlag, ki naj bi dopuščala le skupno presojo devetega odstavka 112. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. (Glej opombo 2) Predlagatelj meni, da v nasprotnem primeru celovita in vsebinska presoja ustavnosti devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP ne bi bila mogoča in bi bila sodišču odvzeta možnost zahtevati oceno ustavnosti te določbe, ki se sicer tudi izrecno sklicuje na ravno tako protiustavni drugi odstavek 112. člena ZFPPIPP. Navaja, da ima sicer tehtne pomisleke zoper ustavno skladnost tudi samo devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP (brez povezave z drugim odstavkom), saj naj bi tudi ta sam po sebi nesorazmerno posegal v pravni položaj upravitelja in kršil njegove ustavne pravice.

S sklicevanjem na domnevo nedolžnosti predlagatelj poudarja, da so oblastni posegi v posameznikove (upraviteljeve) pravice pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe dopustni le izjemoma in ob spoštovanju načela sorazmernosti pod pogoji iz 22. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). Ta za primer predpisane omejitve pravic v primeru uvedbe kazenskega postopka ob odsotnosti posebne zakonske ureditve določa, da nastanejo posledice omejitev s pravnomočnostjo obtožnice; pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba (ne glede na njeno pravnomočnost). Za večji (tudi začasen) poseg v ustavne pravice bi moral zakonodajalec po mnenju predlagatelja izkazati posebej utemeljene razloge, ki pa (iz zakonodajnega gradiva) niso razvidni. Suspenz je namreč nujna posledica pravnomočne obtožnice oziroma razpisane glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga v povezavi z zelo širokim naborom kaznivih dejanj. (Glej opombo 3) Po mnenju predlagatelja tako širok nabor kaznivih dejanj krši domnevo nedolžnosti oziroma jo z institutom suspenza nedopustno obide, saj že ob uvedbi postopka ustvarja enake omejitve kot pravnomočna obsodilna soba. Predlagatelj opozarja, da je Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 41/95, in OdlUS IV, 54) v sklopu presoje pogojev za imenovanje notarjev zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec osebi odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe.

Širše zasnovan suspenz in razrešitev bi bila po naziranju predlagatelja lahko predvidena le v posebej utemeljenih primerih in ne za vsa dejanja, pri katerih sicer po splošni ureditvi šele pravnomočna obsodba pomeni, da upravitelj ni vreden zaupanja v smislu pogoja za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije. (Glej opombo 4) Predlagatelj opozarja, da je obravnavana ureditev suspenza upravitelja po dejanskih učinkih enakovredna (začasni) popolni prepovedi opravljanja poklica oziroma dejavnosti, ki upravitelju in osebam, ki so udeležene v njegovem podjemu (z njihovimi družinami), zagotavlja eksistenco. Iz navedenega razloga po mnenju predlagatelja celo huje posega v upraviteljev položaj kot (začasna) prepoved pridobitve poklica. Navedeno naj bi veljalo tudi v sprožilnem primeru (Glej opombo 5) suspenza na podlagi vložitve obtožnega predloga in razpisane glavne obravnave. V upravnem sporu ima sicer upravitelj formalno zagotovljeno sodno varstvo zoper odločbo ministrstva, a je to omejeno na preverjanje uvedbe kazenskega postopka iz 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP. Predlagatelj opozarja, da sodišče (ali drug organ) ne more odločati o tem, ali je glede na vrsto in težo širokega spektra očitanih kaznivih dejanj ter glede na vse druge okoliščine primera oseba (ne)vredna javnega zaupanja. Poleg tega upravitelj v postopkih suspenza in razrešitve ne more uveljavljati (olajševalnih) okoliščin primera. Predlagatelj opozarja, da v tej fazi tudi kazensko sodišče še ne opravi polnega preizkusa utemeljenosti obtožnega predloga oziroma ga opravi le na podlagi navedb v obtožnem predlogu. (Glej opombo 6) Suspenz, ki traja do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku, (Glej opombo 7) je odvisen od delovanja organov v kazenskem postopku in lahko pomeni za upravitelja dalj časa (več let) negotovo dejstvo. Po mnenju predlagatelja je zakonodajalec že uzakonil ustavno skladno (kontradiktorno s preizkusom (ne)vrednosti javnega zaupanja) ureditev suspenza v disciplinskem postopku. (Glej opombo 8) Ob tem je v primeru hujših kršitev, ki imajo lahko za posledico trajni odvzem dovoljenja, začasna prepoved omejena na največ eno leto. (Glej opombo 9) Predlagatelj opozarja, da je ukrep razrešitve po devetem odstavku 112. člena ZFPPIPP dokončen, nepovraten in po vsebini enak, kot ga sodišče upravitelju izreče v rednem postopku razrešitve, v katerem pogoje zanjo (vsebinsko) presoja in ima tudi enake pravne posledice. (Glej opombo 10) Zanj pomeni takojšnjo izgubo vseh dosedanjih poslov in prepoved opravljanja funkcije za nedoločen čas v prihodnosti.