TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

Ureditev, po kateri pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca pravic, ni v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Možnost dedovati zgolj zapadle denarne zneske pravic je v kontekstu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja razumna rešitev. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima javnopravno naravo, ta se odraža tako v načinu uveljavljanja pravic iz tega zavarovanja kot tudi v načinu njihovega financiranja. Namen obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je, da zavarovancem ob uresničitvi socialnih primerov zagotovi materialno varnost. Čeprav so pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja osebne pravice, pa jih njihove druge lastnosti delajo v bistvenem različne in zato neprimerljive s pravico do povračila nepremoženjske škode. Zato pri presoji ureditve, po kateri pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke ali uživalca pravic, z vidika splošnega načela enakosti ni mogoče upoštevati stališč glede protiustavnosti ureditve, po kateri je bilo terjatev za nepremoženjsko škodo mogoče podedovati šele, ko je bila priznana s pravnomočno sodbo.