TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 124/99-2 z dne 5. 10. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 712/97-7 z dne 21. 1. 1999 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36201/63/96 z dne 21. 3. 1997 se ne sprejme.

Ne gre za to, da bi sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, pač pa za to, da vsebinska ocena dejstev in materialnopravna presoja sodišč ni ugodna za pritožnico. Zgolj dejstvo, da so upravni organi in sodišča v sporni zadevi pravo razumeli in obrazložili drugače, kot ga razume pritožnica, in da pritožnica s svojim zahtevkom ni uspela, pa ne predstavlja kršitev pravic do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrti odstavek 15. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). V obravnavani zadevi sodišče zakona ni uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Vrhovno sodišče je določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, uporabilo na podlagi razlage, po kateri upravičenci do denacionalizacije niso tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Zato tudi ni mogoče reči, da izpodbijani sodbi temeljita na pravnem stališču, ki bi bilo nezdružljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Prav tako ni mogoče reči, da bi bila odločitev sodišča očitno napačna in brez razumne pravne utemeljitve, kar bi lahko predstavljalo kršitev prepovedi sodniške samovolje, ki izhaja iz 22. člena Ustave.