TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Davčni zavezanec mora pri svojih ravnanjih upoštevati veljavno davčno zakonodajo (ne glede na morebitne posebnosti v poslovanju), kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer. Zato tudi po presoji sodišča odhodke iz naslova obresti za oba kredita ni mogoče davčno priznati, saj kot je razvidno iz nespornih podatkov dejanskega stanja, sta oba kredita obremenila tožečo stranko z namenom financiranja druge osebe, to je AA, ki je postala lastnica Hotela A oziroma lastnica poslovnega deleža v družbi Hotel A d.o.o. Povedano pomeni, da je pravna oseba financirala drugo osebo v breme lastnega dobička in tako dobiček zmanjševala. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za odhodke tožeče stranke in so bile obresti izplačane namesto druge osebe, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev obeh davčnih organov, da ti davčno nepriznani odhodki za tožečo stranko predstavljajo druge prejemke fizične osebe po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Z vlaganji tožeče stranke v ta objekt, se je povečala vrednost objekta, kar predstavlja podlago za ugotavljanje dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov, medtem ko višina najemnine ni bila dogovorjena.