TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Povsem mogoče je, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala z nepredvidenimi deli, vendar pa o njih tožene stranke ni seznanila v roku desetih dni, kot je bila to zavezana storiti po pogojih javnega razpisa, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, utemeljena.

Javni razpis je v 2. podtočki V. točke določal, da mora biti naložba zaključena celota. To pomeni, da bi morala obnovo vaških domov, pa četudi so se ti nahajali v različnih krajevnih skupnosti, tožeča stranka šteti za zaključeno celoto in zato v primerih, ko so, kot zatrjuje, krajevne skupnosti same vodile postopke naročanja, kot vrednost posameznih naročil upoštevati vrednost celotnega projekta in ne le tistega dela, ki je odpadel na posamezno krajevno skupnost, s tem pa tudi upoštevati pravila ZJN-2.

Po določbi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 je sklicevanje na blagovne znamke predmeta naročila dopustno le takrat, ko predmeta ni mogoče opisani na drugačen način, v razpisu pa se dodata besedi „ali enakovredni“. Tega tožeča stranka v razpisih ni upoštevala in zato do teh stroškov ni upravičena.

Tožena stranka je tista, ki ji je bila odobrena pravica do sredstev in je zato odgovorna za pravilnost priglasitve nastalih stroškov, morebitni prenos nalog na druge (torej krajevne skupnosti) brez vednosti in odobritve tožene stranke pa je okoliščina, ki na to odgovornost ne vpliva.