TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v prvem odstavku izreka tako, da ta sedaj glasi:

„Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 3.755,63 (tri tisoč sedemsto petinpetdeset 63/100) EUR odškodnine in 3.755,63 (tri tisoč sedemsto petinpetdeset 63/100) EUR zakonskih zamudnih obresti.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Kot nevarno dejavnost je dopustno opredeliti tudi nevaren način transporta z viličarjem.

V sistemu odškodninske obveznosti je sicer uveljavljena primarna vloga krivdne odgovornosti, ki poudarja izjemno uporabo določil objektivne odgovornosti. Sodišče je tako zavezano najprej preveriti, ali so podani elementi prve. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR), če bi se odvzelo pravno varstvo oškodovancu zgolj zato, ker ni pravočasno in zadosti opredelil nedopustnega ravnanja kot elementa krivdne odgovornosti, čeprav njegove pravočasne trditve zadoščajo za uporabo določil o objektivni odgovornosti.

Kršitev pravil varnega dela, ki se nanaša na opustitev skrbnosti, predstavlja tudi merilo protipravnosti škodljivega dejstva (opustitve), ki zajema oškodovančevo trditveno in dokazno breme.

Delavec ima pravico in ne dolžnost naloženo mu nevarno delo odkloniti.

Z opustitvijo odklonitve delodajalec ni razbremenjen, če je bilo delavcu naročeno, da delo opravi na nedovoljen način. Dolžnost delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu je pravilno razlagati le v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov. Kolikor pride do poškodovanja zaradi spoštovanja neustreznih delodajalčevih navodil o načinu izvedbe del, nosi odgovornost izključno delodajalec. Drugačna razlaga bi spodbudila delodajalce, da preložijo svoje breme varne izvedbe dela na delavca.