TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija zoper sklep se zavrže.

II. Reviziji zoper sodbo se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bile njegove trditve o vlaganjih v toženkino nepremičnino preskope (premalo konkretne), tožba zato nesklepčna in zahtevek neutemeljen.

Revident trdi, da je s tem nižje sodišče lestvico trditvenega in dokaznega bremena postavilo previsoko. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku torej je, ali so stališča nižjih dveh sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP.

Če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je mogoče namreč le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.