TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvi toženec nenadoma udaril tožnika in nista sprejeli njegove trditve, češ da ga je tožnik izzval s tem, da mu ni dovolil govoriti s prijateljem.

Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da tožencu ne verjame, sodišče druge stopnje pa je še dodalo, da trditve prvega toženca niso niti dokazane, niti prepričljive, ker ni razumljivo kako bi bil lahko izzvan zaradi tega, ker mu tožnik ni pustil, da bi se pogovarjal s prijateljem. Ker sta torej sodišči ugotovili, da tožnik ni storil nič takega, zaradi česar bi bil odgovoren za povzročeno škodo, sta pravilno uporabili 154. člen ZOR in razsodili, da mora prvi toženec povrniti škodo, ki jo je povzročil tožniku.

Okoliščin v zvezi z materialnim poslovanjem tožene stranke sodišče ni moglo upoštevati, ker je tožnik upravičen do popolne odškodnine, izjemnih določb o zmanjšanju odškodnine, ki so predvidene v 191.

členu ZOR pa ni mogoče uporabiti, ker prvi toženec tožnika ni udaril po nesreči ali iz majhne malomarnosti (prvi odstavek tega člena), temveč je tožnika namenoma močno udaril v obraz, ko je padel na tla pa ga je še brcal v glavo. O tem, da bi toženci povzročili škodo zato, ker so delali v tožnikovo korist (drugi odstavek 191. člena) pa tudi ni mogoče govoriti.