TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

Tožnik je tožbo vložil sam, za kar pa, glede na delno odvzeto poslovno sposobnost, ni procesno sposoben. Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo, ali bi bilo treba od tožnikovega skrbnika zahtevati ustrezno ukrepanje v smislu drugega odstavka 81. člena ZPP, to je odobritev tožbe. Določbe ZPP se v upravnem sporu uporabljajo primerno, v skladu z značilnostmi upravnega spora. Ena od značilnosti rednega upravnega spora je, da sodišče odloča o zakonitosti upravnih aktov, kar pomeni, da je skrbnik s podlago za morebitno vložitev tožbe seznanjen že, ko mu je vročen upravni akt. Izpodbijani sklep je bil brez dvoma vročen (takratnemu) tožnikovemu skrbniku. Ta je bil torej že v fazi upravnega postopka pritegnjen v postopek ter je imel možnost in dolžnost, da bi zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, če bi presodil, da je to tožniku v korist. Ker niso izkazani razlogi za dvom v skrbnikovo delo, je bila glede na navedeno tožniku ustrezno varovana pravica do sodnega varstva. Po drugi strani je treba upoštevati, da je bila tožniku poslovna sposobnost delno odvzeta zaradi kverulantskih značilnosti, zaradi česar nastopa v številnih postopkih, v katerih sam ne zna oziroma ne zmore oceniti, koliko so zanj potrebni in smiselni. Pozivanje k odobritvi tožbe, ki jo je tožnik sam vložil zoper sklep, s katerim je bil skrbnik že pravilno seznanjen, bi bilo zato tudi v nasprotju z namenom, s katerim je bila tožniku odvzeta opravilna sposobnost. V obravnavanem primeru tako ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo potrebno odpraviti tako, da bi tožbo naknadno odobril tožnikov skrbnik, zato je sodišče tožbo brez pozivanja skrbnika k njeni odobritvi zavrglo.