TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se glede odškodnine iz naslova nove ureditve okolice in protipoplavne zaščite (sanacija, 170.141,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), manjvrednosti objekta (116.672,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zadržanja soinvestitorskih vložkov (98.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Vmesno sodbo je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe vendarle ni vselej izključeno. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka.

V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji, se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, temveč zajema celotno podlago zahtevka. Vendar pa popolno uresničitev normativno predvidene cepitve odškodninskih zahtevkov že na abstraktni ravni onemogoča predpostavka škode, saj zadeva tako temelj kot višino. Ta njena narava lahko v nadaljnjem postopku (ob odločanju o znesku) privede do navidez paradoksalne ugotovitve sodišča, da škoda ni nastala. Na prvi pogled se zdi, da bi takšna vsebina končne sodbe nasprotovala pravnomočni vmesni sodbi, ki zajema celotno podlago zahtevka, torej tudi ugotovitev nastanka določene škode in bi zato morala v nadaljevanju postopka zagotavljati uspeh tožeče stranke vsaj v minimalnem znesku. Pravilna je razlaga pravne teorije, da takšno stališče pri elementu škode ni sprejemljivo. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku. Sodišče lahko torej kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Omenjeno prilagoditev prekluzivnega učinka vmesne sodbe glede škode pa ni mogoče enostavno širiti na preostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le njen temelj. Ker zanje po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane, nasprotno izhodišče ne more utemeljevati sklepanja, da posamezna oblika škode ni nastala (v celoti).

Ker raven shematskega ločevanja med predpostavkami odškodninske obveznosti v resničnem življenju nemalokrat ni v celoti uresničljiva, je presoja vezanosti na vmesno sodbo nujno odvisna od okoliščin konkretnega primera. Pestrost odškodninskih položajev zahteva, da sodišče za vsak posamezni ugovor oziroma okoliščino, ki po pravnomočnosti vmesne sodbe meri na (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev določene pojavne oblike škode, oceni, ali nasprotuje njegovemu pravnomočno ugotovljenemu obstoju (sklepanju, da z vmesno sodbo zajeta škoda izvira iz protipravnega ravnanja, za katerega tožena stranka odgovarja)ali višini.