Odločba o ugotovitvi, da sta prvi stavek 3. člena in 16. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bila in da prvi stavek 3. člena Družinskega zakonika je v neskladju z Ustavo, o razveljavitvi prve alineje 22. člena Družinskega zakonika in o razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča ter odpravi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in odločbe Upravne enote

2371. Odločba o ugotovitvi, da sta prvi stavek 3. člena in 16. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih bila in da prvi stavek 3. člena Družinskega zakonika je v neskladju z Ustavo, o razveljavitvi prve alineje 22. člena Družinskega zakonika in o razveljavitvi sodbe Upravnega sodišča ter odpravi odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in odločbe Upravne enote

Številka: U-I-486/20-14 
Up-572/18-36

Datum: 16. 6. 2022

Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. in C. Č., oba D., na seji 16. junija 2022

Prvi odstavek 3. člena v delu, v katerem je določal, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, ter 16. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) v delu, v katerem je določal, da je za sklenitev zakonske zveze potrebno, da sta osebi, ki jo sklepata, različnega spola, sta bila v neskladju z Ustavo.

Prvi odstavek 3. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19) v delu, v katerem določa, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladnost z Ustavo iz 2. točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 2. točke tega izreka se šteje, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb.

Prva alineja 22. člena Družinskega zakonika se razveljavi.

Sodba Upravnega sodišča št. I U 1847/2016 z dne 11. 12. 2017 se razveljavi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1200-1/2016/2 z dne 30. 11. 2016 in odločba Upravne enote Ljubljana št. 120-6/2016-4 z dne 1. 3. 2016 se odpravita in zadeva se vrne Upravni enoti Ljubljana v novo odločanje.

Pritožnika sta pri Upravni enoti v Ljubljani na zapisnik podala izjavi, da želita skleniti zakonsko zvezo. Upravna enota je prošnjo pritožnikov za sklenitev zakonske zveze zavrnila. Sklicevala se je na 16. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki je kot pogoj za sklenitev zakonske zveze določal, da sta osebi, ki sklepata zakonsko zvezo, različnega spola (prvi odstavek 3. člena in 16. člen ZZZDR). Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pritožbo pritožnikov zoper takšno odločitev zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo tudi njuno tožbo. Pritožnika sta vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnika sta zoper odločbi upravnih organov, sodbo Upravnega sodišča in sklep Vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo. Zatrjujeta kršitve 14., 21., 34., 38. in 53. člena Ustave. Pritožnika navajata, da sta neposredno diskriminirana. Menita, da so partnerji istospolnih in raznospolnih razmerij v bistveno podobnem položaju, razlikovanje med njimi glede sklenitve zakonske zveze pa naj ne bi bilo v skladu s strogim testom sorazmernosti. Po njunem mnenju že iz 53. člena v zvezi s 14. členom Ustave izhaja, da gre pravica do sklenitve zakonske zveze partnerjem ne glede na spol. Pritožnika poudarjata, da partnerska zveza ni in ne more biti upravičeno nadomestilo za odrekanje sklenitve zakonske zveze. Navajata, da ima zatrjevana diskriminacija posledice tudi na drugih pravnih področjih. V zvezi s tem izpostavljata, da lahko otroka skupaj posvojita le zakonca. Menita tudi, da nesposobnost para za spočetje otroka ne more biti okoliščina, ki paru jemlje pravico skleniti zakonsko zvezo. Opozarjata, da je več držav že priznalo zakonsko zvezo ne glede na spol in da je avstrijsko ustavno sodišče ugotovilo diskriminatorne učinke ureditve, ki istospolnim parom ni omogočala sklenitve zakonske zveze. Zaradi različnega poimenovanja njunih zvez, četudi bi bili partnerska in zakonska zveza povsem enaki po svojih učinkih, naj bi bilo uničeno in poteptano njuno osebno dostojanstvo. Poseg v temeljno pravico do enakosti naj bi pomenil negativno vrednostno sodbo oseb, ki živijo v istospolnih partnerskih skupnostih, saj naj bi jim brez utemeljenega razloga jemal nekaj, kar je pri raznospolnih partnerjih ustaljena, splošno sprejeta praksa in običaj. Iz tega naj bi izhajalo sporočilo države, da istospolno usmerjeni posamezniki niso enakovredni državljani in so nevredni sklenitve zakonske zveze. Na povezanost pravice do sklenitve zakonske zveze s pravico do dostojanstva naj bi opozorilo tudi Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike. V nadaljevanju ustavne pritožbe pritožnika zatrjujeta, da jima je z drugačnim poimenovanjem njune partnerske skupnosti kršena tudi pravica do varstva osebnih podatkov, ker morata v vseh primerih, ko uveljavljata pravice na podlagi statusa istospolnih partnerjev, razkriti svojo spolno usmerjenost. Predlagata, naj Ustavno sodišče, če bo to potrebno, začne tudi postopek za oceno ustavnosti ureditve, na kateri temeljijo izpodbijane odločitve.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-572/18 z dne 19. 10. 2020 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1847/2016 z dne 11. 12. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 1200-1/2016/2 z dne 30. 11. 2016 in odločbo Upravne enote Ljubljana št. 120-6/2016-4 z dne 1. 3. 2016 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Upravno sodišče, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Upravno enoto v Ljubljani.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje ustavnosti 16. člena ZZZDR, na katerem temeljijo z ustavno pritožbo izpodbijane sodna odločba in upravni odločbi. S sklepom št. Up-572/18, U-I-486/20 z dne 17. 12. 2020 je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS začelo postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Ta zakonska določba je med postopkom pred Ustavnim sodiščem sicer prenehala veljati oziroma se uporabljati. Vendar pa to, kot je Ustavno sodišče pojasnilo v navedenem sklepu, ni ovira za njeno presojo, ker gre, glede na to, da na njej temeljijo izpodbijane odločitve, za položaj iz drugega odstavka 47. člena ZUstS (ko niso bile odpravljene posledice domnevne protiustavnosti zakona, ki ne velja več). Zaradi medsebojne povezanosti 16. člena ZZZDR in prvega odstavka 3. člena ZZZDR, ki sta z vidika, ki je sporen v tej zadevi (možnost sklenitve zakonske zveze oseb istega spola), v bistvenem enaki določbi, je Ustavno sodišče z navedenim sklepom na podlagi 30. člena ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena ZZZDR. Ker gre za določbo, ki jo bo ob morebitnem ponovljenem odločanju o prošnji pritožnikov za sklenitev zakonske zveze kot veljavno zakonsko določbo morala upoštevati Upravna enota, pa je z navedenim sklepom na podlagi 30. člena ZUstS začelo še postopek za oceno ustavnosti prve alineje 22. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ter zaradi povezanosti s to določbo tudi postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena DZ.

Ustavno sodišče je odločitev o začetku postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZZZDR in DZ v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZUstS poslalo v odgovor Državnemu zboru. Po mnenju Državnega zbora temelji zakonska zveza v našem pravu na pojmovanju, da gre za družbeno institucijo, ki jo pravo varuje tako v korist vseh članov družine kakor tudi javnega interesa. Državni zbor opozarja, da daje Ustava v drugem odstavku 53. člena izrecno pooblastilo, da zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in zunajzakonski skupnosti uredi z zakonom, s čimer naj bi bilo dano zakonodajalcu široko polje proste presoje pri urejanju tega področja. Poudarja, da je treba pri normativnem urejanju zakonske zveze upoštevati širši družbeni kontekst. V zvezi s tem opozarja, da je zakonska zveza v našem pravnem redu ustavnopravno varovana zlasti zaradi institucije družine, kar naj bi neposredno izhajalo iz tretjega odstavka 53. člena Ustave. Že iz Ustave naj bi tako izhajala neposredna zveza med zakonsko zvezo in družino. Državni zbor dodaja, da družina ne more obstajati, če v njej ni otroka. Opozarja tudi na zakoreninjenost tradicionalnega pojmovanja zakonske zveze v Republiki Sloveniji kot skupnosti partnerjev različnega spola, pri čemer se sklicuje na izida referendumov v letih 2012 in 2015, na katerih naj bi bila zavrnjena zakonska ureditev, po kateri bi lahko zakonsko zvezo sklenili tudi istospolni pari, in na zavrnitev amandmaja opozicije ob sprejemanju DZ v letu 2017, po katerem bi se besedilo »moža in žene« iz 3. člena DZ nadomestilo z besedilom »dveh oseb«. Državni zbor navaja, da zahtevana različnost spolov kot pogoj za sklenitev zakonske zveze ne pomeni osebne okoliščine posameznika, zaradi katere ta zakonske zveze ne bi mogel skleniti. Navaja tudi, da ureditev zakonske zveze v Republiki Sloveniji sledi začrtani praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz katere ne izhaja zahteva, da mora država istospolnim partnerjem omogočiti sklenitev zakonske zveze (sklicuje se na sodbo v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji z dne 24. 6. 2010), in se približuje modernim evropskim ureditvam. Ob tem pojasnjuje, da so po Zakonu o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16 – v nadaljevanju ZPZ) partnerske zveze kot življenjske skupnosti dveh žensk ali dveh moških v pravnih posledicah izenačene z zakonsko zvezo na vseh pravnih področjih (razen glede možnosti skupne posvojitve otroka in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo). Ob upoštevanju temeljnih družbenih vrednot naj bi pravni red torej tudi istospolno usmerjenim posameznikom omogočal, da vstopijo v pravno razmerje, ki je po svoji vsebini enako zakonski zvezi.

Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZZZDR in DZ je poslala tudi Vlada. Meni, da je za presojo skladnosti veljavne ureditve o zakonski zvezi z Ustavo pomembno vedeti, kako je ta dejansko pojmovana v Ustavi oziroma kakšno je bilo razumevanja 53. člena Ustave ob sprejemanju Ustave. Po mnenju Vlade pritožnika zmotno menita, da se je ustavodajalec ob pripravi Ustave zavedal pomembnosti prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in zato v Ustavi zakonske zveze ni opredelil kot zveze moškega in ženske. Iz razprave ob sprejemanju Ustave in predvsem iz predlaganih besedil dopolnil osnutka naj bi izhajal jasen namen ustavodajalca, da sta ustavni kategoriji le zakonska zveza in zunajzakonska skupnost kot življenjski skupnosti moškega in ženske v smislu njunega pojmovanja v tedaj veljavnem ZZZDR, ki se od drugih partnerskih skupnosti razlikujeta po družbenem pomenu in pravnem statusu. Ob tem Vlada opozarja, da Komisija Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja ni sprejela predlaganih dopolnil sedaj 53. člena Ustave, po katerih bi se enakopravno obravnavale vse partnerske skupnosti.

Obravnava zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske in neenaka obravnava različnih življenjskih skupnosti naj bi bila tudi v skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic. Tako v 16. členu Splošne deklaracije človekovih pravic (Uradni list RS, št. 24/18, MP, št. 3/18 – v nadaljevanju SDČP) kot v 23. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP) in tudi v 12. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94, – v nadaljevanju EKČP) naj bi bilo izrecno določeno, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustvariti si družino pripada ženskam in moškim. Skladno z določbami teh mednarodnih instrumentov naj bi bila družina naravna in temeljna celica družbe, ki mora uživati posebno varstvo države. Opredelitev zakonske zveze kot zveze med moškim in žensko naj bi sledila tudi praksi mednarodnih sodišč. Odbor Organizacije združenih narodov za človekove pravice (Human Rights Committee) naj bi v zadevi Joslin v. New Zealand z dne 17. 7. 2002 ugotovil, da zavrnitev pravice do poroke istospolnemu paru ne pomeni kršitve 23. člena MPDPP. Tudi iz prakse ESČP naj bi izhajalo jasno stališče, da pridržanje instituta zakonske zveze za zvezo moškega in ženske ne pomeni kršitve človekovih pravic istospolno usmerjenih oseb in njihove diskriminacije na podlagi osebne okoliščine. Zavarovanje vrednot tradicionalne družine naj bi bilo lahko legitimen razlog za različno ureditev posameznih pravic zakoncev in istospolnih partnerjev. Vprašanje, ali naj se enake pravice glede možnosti sklepanja zakonske zveze priznajo tudi istospolnim partnerjem, naj bi sodilo v polje proste presoje posamezne države. V sodbi v zadevi Schalk in Kopf proti Avstriji naj bi tako ESČP navedlo tudi, da so pristojni organi posamične države najbolj poklicani, da prepoznajo družbene potrebe, upoštevajoč, da ima zakonska zveza globoko zakoreninjene socialne in kulturne konotacije, ki se med posameznimi družbami zelo razlikujejo. Za slovensko družbo naj bi bile te konotacije zelo jasno izražene na dveh referendumih, na katerih naj bi se volivci odločno izrekli proti spreminjanju definicije zakonske zveze, in tega pri odločanju v tej zadevi po mnenju Vlade ni mogoče spregledati in zanemariti. Vlada meni, da naj bi na to, da ni edina ustavno skladna zakonska ureditev družinskih razmerij le takšna, ki popolnoma izenačuje zakonsko zvezo in istospolno partnersko zvezo, kazalo tudi dejstvo, da zakonske ureditve glede tega vprašanja v državah članicah Evropske unije ter Sveta Evrope še zdaleč niso enotne.

Po mnenju Vlade različna zakonska ureditev partnerskih skupnosti raznospolnih in istospolnih parov ni diskriminatorna, če so istospolnim partnerjem priznane vse pravice, ki gredo dvema osebama iz naslova pravice do združevanja in skupnega bivanja, kar naj bi slovenska zakonodaja istospolnim partnerjem že priznavala. Z uveljavitvijo ZPZ naj bi namreč prišlo do izenačitve pravnih posledic (tako formalne kot tudi neformalne) istospolne partnerske skupnosti s posledicami, ki jih zakon predvideva za raznospolne partnerske skupnosti (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 3. člena ZPZ). Izjema naj bi veljala le za skupno (ne pa tudi za enostransko) posvojitev ter za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (tretji odstavek 2. člena in četrti odstavek 3. člena ZPZ).

Opredelitev zakonske zveze kot zveze dveh (ali celo več) oseb ne glede na spol bi po mnenju Vlade pomenila odvzem posebnega statusa, ki naj bi ga v naši družbi in pravnem redu uživala zveza ženske in moškega, ki ji država priznava pomen osnovanja družine (drugi odstavek 3. člena DZ). Prav v biološki danosti glede možnosti spočetja otroka naj bi se zakonska zveza moža in žene bistveno razlikovala od partnerske zveze dveh oseb istega spola. Zato naj bi bilo tudi v tem pogledu utemeljeno različno obravnavanje zakonske in partnerske zveze. Smisel in razlog zakonske zveze naj bi bil sicer širši od prokreativnosti. Vendar pa je prokreacija znotraj skupnosti možna samo med moškim in žensko, zaradi česar naj bi bilo zaradi varovanja koristi otrok zvezo med moškim in žensko na tem področju upravičeno obravnavati drugače kot vse druge vrste zvez in skupnosti. To naravno dejstvo naj ne bi v ničemer zmanjševalo dostojanstva, svobode, vrednosti ali enakopravnosti kogarkoli in tudi ne istospolnih parov.

Dejstvo, da sta instituta zakonske zveze in partnerske zveze poimenovana različno, po mnenju Vlade ne pomeni manjšega ali drugačnega obsega pravic in tudi ne zmanjšuje dostojanstva udeleženih oseb. Različne življenjske skupnosti naj bi bogatile raznolikost družbe in pomenile priznanje vsem skupnostim. Oba instituta naj bi bila vsakomur dostopna pod enakimi pogoji, med katerimi naj ne bi bilo pogoja spolne usmerjenosti. Zato naj ne bi šlo za diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Pravna ureditev partnerske zveze naj bi bila povsem izenačena s pravno ureditvijo zakonske zveze, zakonodajalec pa jo je uredil v drugem zakonu. Čeprav naj bi ESČP v zadevi Shalk in Kopf proti Avstriji ocenilo, da dolgotrajno razmerje med istospolnima partnerjema pomeni družinsko razmerje, ki uživa varstvo po 8. členu EKČP, kar naj bi pomenilo, da so tako istospolne kot raznospolne skupnosti upravičene do pravnega priznanja in varstva, naj bi hkrati odločilo, da tudi iz 14. člena v zvezi z 8. členom EKČP ne izhaja dolžnost države, da istospolnim partnerjem omogoči sklenitev zakonske zveze. Ureditev instituta z drugačnim poimenovanjem v drugem zakonu naj sama po sebi ne bi pomenila diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Vlada navaja, da če bi vsaka drugačna ureditev od ureditve, po kateri bi lahko tudi istospolni pari sklenili zakonsko zvezo, pomenila diskriminacijo, Ustavno sodišče leta 2015 ne bi dovolilo referenduma o noveli ZZZDR. Poleg tega naj se v odločbi št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 29) ne bi omejilo le na presojo ustavnosti ureditve dedovanja med partnerjema istospolne skupnosti, temveč bi na podlagi 30. člena ZUstS ugotovilo protiustavnost instituta registrirane istospolne partnerske skupnosti.

V zvezi z očitki pritožnikov, da morata zaradi drugačnega poimenovanja njune partnerske skupnosti v vseh primerih, ko uveljavljata pravice na podlagi statusa istospolnih partnerjev, razkriti svojo spolno usmerjenost, Vlada navaja, da glede na to, da je ESČP ugotovilo, da iz EKČP ne izhaja obveza države, da osebam istega spola omogoči sklenitev zakonske zveze, navajanje podatkov o različnih partnerskih skupnostih ne more pomeniti kršitve človekovih pravic. Ne glede na to pa naj bi bila rešitev tega problema možna brez spremembe poimenovanja institutov tako, da bi se na obrazcih in v postopkih, v katerih imata oba instituta enake pravne posledice, uporabila skupna oznaka zakonska ali partnerska zveza in zunajzakonska ali partnerska skupnost. Nevtralni terminološki opredelitvi naj bi se namenjala posebna pozornost tudi ob pripravi predpisov.

V zaključku mnenja Vlada navaja, da ne obstajajo ustavnopravni razlogi, zaradi katerih bi morali spreminjati tradicionalno opredelitev temeljnih družinskopravnih institutov. Razglasitev istospolne partnerske zveze za zakonsko zvezo bi pomenila precej radikalno preureditev temeljnih institutov družinskega prava. Vlada poudarja, da se zakonska in partnerska zveza razlikujeta le na področjih, na katerih gre za varovanje koristi otrok, kar naj bi bil razumen razlog za razlikovanje. Vlada meni, da je odločitev o spreminjanju zakonske ureditve na področju družinskopravnih razmerij v pristojnosti zakonodajalca. Po mnenju Vlade zato prvi odstavek 3. člena in 16. člen ZZZDR ter prvi odstavek 3. člena in prva alineja 22. člena DZ niso v neskladju z Ustavo.

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila vročena pritožnikoma. V odgovoru na mnenje Vlade pritožnika v zvezi s sklicevanjem Vlade na gradivo iz ustavodajnega postopka navajata, da četudi so sklici ustrezni, naj Vlada ne bi razumela, da je pravo družbeni fenomen, ki se s časom razvija. V zvezi s sklicevanjem Vlade na to, da naj bi bili zakonska in partnerska zveza glede vsega, kar zadeva osebe, ki ju sklenejo, izenačeni, pritožnika navajata, da se njuna celotna ustavna pritožba nanaša na popis okoliščin, ki pomenijo neenako obravnavo. V zvezi s tem dodajata, da je neplodnost le argument za odrekanje sklenitve zakonske zveze istospolnim parom, pri čemer jim zakonodaja najprej prepoveduje posvojitev, nato pa jim odreka sklenitev zakonske zveze, ker ne morejo imeti otrok. Pritožnika Vladi očitata tudi popolno nerazumevanje bistva življenjske skupnosti med zakoncema in partnerjema, ki je v medsebojni čustveni povezanosti in ljubezni. Ti naj bi bili bistveni tudi za srečo otrok. Sklicevanje Vlade na to, da iz mednarodnih instrumentov ne izhaja pravica istospolnih parov do sklenitve zakonske zveze, naj bi bilo neupoštevno, ker po petem odstavku 15. člena Ustave nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je Ustava ne priznava ali jo priznava v manjši meri. Pritožnika pritrjujeta Vladi, da se s posvojitvijo zasleduje izključno zaščita koristi otroka in da ne gre za pravico posameznika, ki želi posvojiti otroka, vendar trdita, da se z vnaprejšnjim izključevanjem istospolnih parov iz postopkov posvojitve krši največja korist otroka do zanj najboljšega družinskega okolja. Sklicevanje Vlade na to, da bi opredelitev zakonske zveze kot zveze dveh oseb ne glede na spol pomenila odvzem posebnega statusa, ki ga v naši družbi in pravnem redu sedaj uživa zakonska zveza kot zveza ženske in moškega, ki naj bi ji država priznavala pomen osnovanja družine, naj bi pomenilo fundamentalno nerazumevanje človekovih pravic. Vlada naj bi se zavzemala za manj človekovih pravic, da bi se na ta način obstoječim pravicam priznaval poseben pomen. S priznanjem zakonske zveze ne glede na spol oseb naj se ne bi nikomur nič odvzelo. Vlada naj bi demokracijo razumela samo količinsko, prek števila (volilnih ali poslanskih) glasov za določeno ureditev, ne oziraje se na njeno ustavnost. V odgovoru na odgovor Državnega zbora pritožnika pojasnjujeta, da se o njegovih navedbah ne bosta posebej izjavljala, ker naj bi bila tovrstna izvajanja argumentirano zavrnjena že v njunih dosedanjih vlogah.

Presoja zakonske ureditve 

V obravnavani zadevi je sporna ustavna skladnost ureditve, ki istospolnim partnerjem ni dovoljevala oziroma jim še vedno ne dovoljuje sklenitve zakonske zveze. V času odločanja Upravne enote o prošnji pritožnikov za sklenitev zakonske zveze je institut zakonske zveze urejal ZZZDR. V zvezi s spornim vprašanjem, kdo lahko sklene zakonsko zvezo, sta bili bistveni naslednji njegovi določbi:

Prvi odstavek 3. člena ZZZDR