TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi ter se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika, opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, in določeni kazni za to dejanje ter v izreku o enotni zaporni kazni, stranski denarni kazni, vštevanju pripora, odvzemu predmetov in stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Pri presoji, ali je podana potrebna stopnja nevarnosti, ki upravičuje izvedbo osebne preiskave brez odredbe sodišča, je treba najprej ugotoviti, ali obstaja objektivna možnost, da oseba ravna na način, s katerim lahko onemogoči dokazovanje. Objektivnim okoliščinam pa se bodo praviloma morale pridružiti tudi okoliščine na strani preiskane osebe oziroma njena aktivnost v smeri uničenja predmetov, bodisi ob odvzemu prostosti bodisi v kakšnem predhodnem policijskem postopku. Osebna preiskava brez odredbe sodišča ne more temeljiti na predvidevanju, da se storilci praviloma skušajo znebiti predmetov, ki jih inkriminirajo. Ključno za ugotovitev, ali je bila osebna preiskava brez odredbe sodišča opravljena zakonito, je presoja, ali so bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je preiskana oseba storila kaznivo dejanje ter ali (in kateri) razlog je narekoval odvzem prostosti (drugi odstavek 157. člena ZKP).