Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in delni razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča, sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča in sklepa Delovnega sodišča v Mariboru

741. Odločba o razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in delni razveljavitvi sklepa Vrhovnega sodišča, sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča in sklepa Delovnega sodišča v Mariboru

Številka: U-I-200/15-21  Up-936/15-20

Datum: 16. 3. 2017

Ustavno sodišče je v postopkih odločanja o pobudi in ustavni pritožbi Božene Simone Beranič, Maribor, ki jo zastopa Valentin Breznik, odvetnik v Mariboru, na seji 16. marca 2016

Četrti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 – popr. in 52/16) se razveljavi.

Do drugačne zakonske ureditve se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.

Sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 100/2015 z dne 9. 9. 2015 o zavrnitvi revizije, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1394/2014 z dne 4. 2. 2015 o zavrnitvi pritožbe v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe, in 2. točka sklepa Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 247/2014 z dne 3. 9. 2014 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da je pritožnica zamudila 30-dnevni materialni prekluzivni rok iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) za vložitev tožbe, zaradi česar je izgubila pravico do sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 štelo, da je bila pritožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve dne 2. 4. 2014, to je dne 10. 4. 2014, tožbo pa je vložila šele 26. 6. 2014. Glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje je ugotovilo, da se institut vrnitve v prejšnje stanje uporablja le v primeru, ko gre za zamudo procesnega roka, medtem ko ga v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za določitev datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno štelo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 in da je bila tožba vložena prepozno. Vrhovno sodišče je odločilo, da se revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zavrže, v preostalem pa se zavrne.

Zoper navedene akte je pritožnica vložila ustavno pritožbo. Navaja, da je bila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanjena šele 11. 6. 2014, ko je zaradi fikcije vročitve po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 že zamudila rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker naj bi sodišče odločilo, da gre za materialni prekluzivni rok, ob zamudi katerega vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, naj pritožnica svoje pravice do meritornega odločanja pred sodiščem ne bi mogla več uresničiti. S tem naj bi ji bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave. Pritožnica zatrjuje tudi, da sodna praksa rok za vložitev tožbe iz 200. člena ZDR-1 zmotno opredeljuje kot materialni prekluzivni rok in da se je sodišče neutemeljeno oprlo na strogo formalni kriterij razlikovanja med procesnimi in materialnimi roki. Tako stališče naj bi bilo tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem strogo formalni kriterij ni odločilni kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega oziroma na kaj se rok dejansko nanaša (sklep št. VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014). Pritožnica meni, da je tudi pri zamudi roka iz 200. člena ZDR-1 mogoča vrnitev v prejšnje stanje, saj gre za časovno omejevanje procesnega dejanja in zato za procesni rok.

Pritožnica je vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 88. člena ZDR-1. Zatrjuje njegovo neskladje z drugim odstavkom 14. člena ter z 22. in 23. členom Ustave. Poudarja, da v primerjavi z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR) 88. člen ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti ne določa več osebnega vročanja, kar je za delavce manj ugodno. Navaja, da poštar v skladu z izpodbijano določbo po poteku roka za prevzem pisanja na pošti pošiljke ne pusti v poštnem predalčku, s čimer bi bilo zagotovljeno, da bi naslovnik (delavec) pismo dobil in bi se lahko seznanil z vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravočasno vložil tožbo. Zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s pravico do sodnega varstva. Kljub temu naj bi se vročitev štela za opravljeno s fikcijo vročitve osmi dan po prvem poskusu vročitve, čeprav naj bi se šele po poteku roka 15 dni za prevzem pošiljke na pošti ta vrnila k pošiljatelju. Pritožnica navaja, da se sodišča zaradi opredelitve roka za vložitev tožbe kot materialnega prekluzivnega roka in zaradi strogih pravil o fikciji vročitve v presojo opravičljivosti razlogov za zamudo ne spuščajo, kar ima za posledico izgubo pravice vložiti tožbo, saj vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Tudi zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s pravicama do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.